MojSpletnik NOVICE | Pandemični sporazum SZO - Kaj če farmacevtske korporacije pišejo pravila igre? ...
Pandemični sporazum SZO - Kaj če farmacevtske korporacije pišejo pravila igre?
Farmakomafija
Predstavljajte si svet, v katerem sta znanost in javno zdravje zgolj kulisa za veliko farmacevtsko gledališče, kjer najglasnejši igralci določajo, kaj je »varno«, in kjer je vsak poskus kritičnega spraševanja razglašen za napad na človeštvo. Prav takšen občutek vzbuja novi sporazum Svetovne zdravstvene organizacije o pandemiji, za čigar plemenito fasado, bi lahko rekli, odmeva ropot milijard in interesnih lobijev.
Škandali zadnjih let so pokazali, da transparentnost in odgovornost pogosto izgubita bitko proti moči farmacevtskih velikanov in politične elite. Še vedno ni jasno, kdo in kako je odločal o evropskih pogodbah za cepiva proti COVID-19.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je bila pod preiskavo zaradi tajnih pogajanj s Pfizerjem, pri katerih so bile milijarde evrov javnega denarja preusmerjene v farmacevtske izdelke, medtem ko so podrobnosti pogodbe ostale skrite pred javnostjo. Sporočila so "po nesreči" izginila, dokumentacijo pa varuje debela plast birokratske megle. Vse se je odvijalo v vzdušju nujnosti, kjer so se postopki skrajšali, znanstvena vprašanja pa preložili na boljše čase.
Zdaj pa nov sporazum SZO institucionalizira prav takšno »nujnost«. Zdravila in cepiva se lahko odobrijo hitreje, regulativni organi pa so zadolženi za hitro ukrepanje – toda kdo zagotavlja, da se potrebne znanstvene raziskave ne bodo izpustile? V praksi to farmacevtskim podjetjem odpira prostor za lansiranje izdelkov na svetovni trg, še preden znanost ponudi popolne odgovore o učinkovitosti in varnosti. Če k temu dodamo še mednarodno koordinacijo, ki jo vodijo politiki, nagnjeni k pozabljanju SMS-sporočil in elektronske pošte, tveganje za nove afere ni zanemarljivo.
Najbolj zaskrbljujoče je, kako se že zdaj utiša znanstvena kritika in javna razprava. Uradna pripoved postane sveta: kritiki cepiv ali zdravil zlahka končajo v predalu "teoretikov zarote", medtem ko družbena omrežja in mediji na valu "varovanja javnega zdravja" vse bolj cenzurirajo vsebine, ki dvomijo o uradnih odločitvah. V ozračju strahu in naglice lahko vsako legitimno znanstveno vprašanje postane nevarno, prostor za neodvisno analizo pa je vse ožji.
Navzkrižje interesov ni teorija, ampak praksa. Ko bodo isti sumljivi ljudje sedeli v odborih, ki razdeljujejo denar, se pogajajo o javnih naročilih in opredeljujejo javne politike, je rezultat neizogiben: draga in nova zdravila bodo imela prednost pred starimi, generična in cenovno dostopna zdravljenja bodo zanemarjena, vsak vprašaj v očeh znanstvenikov pa bo naletel na zid molka. Vsak, ki poskuša odpreti to temo, tvega javno diskreditacijo in napad "oviranja napredka".
Vse to dolgoročno vodi v dušitev inovacij in znanstvene integritete. Če imajo le izbrana podjetja dostop do podatkov in globalnih trgov, majhni inovatorji, raziskovalci in rešitve odprte kode izginejo izpred oči, znanost pa se spremeni v storitev za potrjevanje naročil za velike farmacevtske akterje. Namesto odprtega spraševanja dobimo birokratsko "znanost", ki se uporablja za upravičevanje odločitev, sprejetih zunaj javne pozornosti.
Sporazum SZO o pandemiji bi moral biti porok za zdravje in solidarnost, vendar v tej obliki postaja instrument, ki koncentrira moč v rokah korporacij in političnih elit. Nauk afere Ursula von der Leyen je jasen: če ni transparentnosti, če ni prostora za kritiko in znanstveni pregled, postane zdravje državljanov le še en argument za nove milijarde na računih farmacevtskih velikanov.
Navsezadnje mora biti pravica do dvoma, spraševanja in odprte znanstvene razprave temelj vsakega zdravstvenega sistema. Vse ostalo nas vodi v svet, kjer pandemije ne bodo edini vir negotovosti – ampak tudi boj za samo resnico.
10 spornih točk iz sporazuma SZO o pandemiji
Hitra odobritev zdravil in cepiv brez dolgoročnih študij – Naglica k odzivanju omogoča hitro odobritev novih izdelkov brez popolnih kliničnih preskušanj, kar odpira vrata tveganjem za zdravje državljanov.
Centralni nadzor in mednarodni nadzor - Pojavijo se organi, kot je "Konferenca pogodbenic", ki lahko sprejemajo odločitve nad nacionalnimi zakoni, kar zmanjšuje suverenost držav.
Pomanjkanje preglednosti pri javnih naročilih – Pogodbe s farmacevti in javna naročila cepiv ostajajo zaupne, kot smo videli v primeru škandala z Evropsko komisijo in Pfizerjem.
Zatiranje znanstvene kritike in javne razprave – Kritika uradnih ukrepov in izdelkov se lahko razglasi za »dezinformacijo« in se tako cenzurira.
Pritisk na države, da obvezujejo izmenjavo podatkov in virov – Države morajo izmenti podatke, vzorce in zdravstvene informacije, kar lahko ogrozi zasebnost in varnost.
Finančna moč farmacevtskih podjetij - Farmacevtska podjetja dobijo monopol na trgu in možnost trženja dragih izdelkov na račun cenejših ali generičnih rešitev.
Pomanjkanje nadzora nad navzkrižjem interesov – Ni učinkovitih mehanizmov, ki bi istim ljudem preprečili sodelovanje pri javnem odločanju in v upravnih odborih farmacevtskih podjetij.
Diskriminacija inovativnih in odprtokodnih rešitev – Odprta znanost in manjši proizvajalci so pogosto izključeni iz globalnih procesov in javnih naročil.
Selektivno sodelovanje – dva razreda držav – Velike sile (ZDA, Rusija…) niso podpisale sporazuma, kar ustvarja delitve in omejuje učinkovitost sporazuma.
Tveganje za zasebnost in varnost podatkov – Globalna izmen zdravstvenih podatkov povečuje tveganje zlorabe informacij in kibernetskih napadov.
Zelena agenda
Posebej zaskrbljujoče je, da novi sporazum o pandemiji poleg vprašanj javnega zdravja in varnosti uvaja tudi temo podnebnih sprememb, s čimer se zdravstvene politike vse bolj prepletajo z zeleno agendo. Na prvi pogled se zdi ta integracija logičen odgovor na globalne izzive. Vendar se v resnici odpira prostor za zamegljevanje odgovornosti in ustvarjanje novih, dragih birokratskih plasti, hkrati pa se širi narativ, da so ljudje že po naravi "problem" za planet.
Zelena agenda, ki jo spodbujajo institucije, kot je Evropska unija, v komunikaciji in vizualnih podobah vse pogosteje prikazuje ljudi – in celo otroke – kot primarne onesnažce. Najbolj očiten primer so kampanje v nekaterih državah, kot je Nemčija, kjer je celo majhen otrok prikazan kot simbol okoljske obremenitve. Takšen pristop se nevarno približa pripovedim o »preveč ljudeh na Zemlji« in sproža ideje o nadzoru prebivalstva kot zaželeni rešitvi podnebnih in gospodarskih problemov.
Tovrstna sporočila, bodisi izražena neposredno bodisi s podtekstom, ustvarjajo družbeno klimo, v kateri se demografija in družinske vrednote začnejo dojemati kot grožnja in ne kot vir. Hkrati se ustvarja prostor za ogromne naložbe v "zelene" tehnologije, pogosto z visokimi stroški in minimalno preglednostjo. V kontekstu pandemičnega sporazuma, kjer se že soočamo s pomanjkanjem znanstvene razprave in tveganjem korporativnega vpliva, lahko dodatno vmešavanje zelenih politik pomeni še večjo birokratizacijo in oddaljevanje od resničnih potreb državljanov.
Ključno vprašanje ostaja: ali bosta zdravje in okolje v prihodnosti resnično zaščitena ali pa bomo s takimi integriranimi politikami priča novim oblikam družbenega nadzora, pritisku na družine in povečani moči nadnacionalnih struktur – vse pod pretvezo boja za »večje dobro«?
Čas je, da se ta vprašanja jasno odprejo v javni razpravi, brez tabujev in brez samodejnega razglašanja kakršnega koli dvoma za "zanikanje" ali "teorijo zarote". Le tako lahko dosežemo resnično pravične in učinkovite rešitve – za ljudi, družine in naravo.
Farmakomafija
Natisni