Posebej zaskrbljujoče je, da novi sporazum o pandemiji poleg vprašanj javnega zdravja in varnosti uvaja tudi temo podnebnih sprememb, s čimer se zdravstvene politike vse bolj prepletajo z zeleno agendo. Na prvi pogled se zdi ta integracija logičen odgovor na globalne izzive. Vendar se v resnici odpira prostor za zamegljevanje odgovornosti in ustvarjanje novih, dragih birokratskih plasti, hkrati pa se širi narativ, da so ljudje že po naravi "problem" za planet.

Zelena agenda, ki jo spodbujajo institucije, kot je Evropska unija, v komunikaciji in vizualnih podobah vse pogosteje prikazuje ljudi – in celo otroke – kot primarne onesnažce. Najbolj očiten primer so kampanje v nekaterih državah, kot je Nemčija, kjer je celo majhen otrok prikazan kot simbol okoljske obremenitve. Takšen pristop se nevarno približa pripovedim o »preveč ljudeh na Zemlji« in sproža ideje o nadzoru prebivalstva kot zaželeni rešitvi podnebnih in gospodarskih problemov.

Tovrstna sporočila, bodisi izražena neposredno bodisi s podtekstom, ustvarjajo družbeno klimo, v kateri se demografija in družinske vrednote začnejo dojemati kot grožnja in ne kot vir. Hkrati se ustvarja prostor za ogromne naložbe v "zelene" tehnologije, pogosto z visokimi stroški in minimalno preglednostjo. V kontekstu pandemičnega sporazuma, kjer se že soočamo s pomanjkanjem znanstvene razprave in tveganjem korporativnega vpliva, lahko dodatno vmešavanje zelenih politik pomeni še večjo birokratizacijo in oddaljevanje od resničnih potreb državljanov.

Ključno vprašanje ostaja: ali bosta zdravje in okolje v prihodnosti resnično zaščitena ali pa bomo s takimi integriranimi politikami priča novim oblikam družbenega nadzora, pritisku na družine in povečani moči nadnacionalnih struktur – vse pod pretvezo boja za »večje dobro«?

Čas je, da se ta vprašanja jasno odprejo v javni razpravi, brez tabujev in brez samodejnega razglašanja kakršnega koli dvoma za "zanikanje" ali "teorijo zarote". Le tako lahko dosežemo resnično pravične in učinkovite rešitve – za ljudi, družine in naravo.