V pravu obstaja mnogo teoretičnih problemov in praktičnih zapletov, ki jih lahko označimo za »težke probleme« ali »težke primere«. Za njihovo reševanje je potrebno dobro pravniško znanje, posluh za večplastno razumevanje prava in izostrenost ustavnopravnega znanja in občutka. Ni presenetljivo, če na primer vlada in parlament, v procesu ustvarjanja in sprejemanja zakonodaje, nista kos težkim pravnim ali posebnim ustavnopravnim vprašanjem. Bolj presenetljivo je, če je zakonodajno delo parlamenta (dejansko pa vlade, ki ima v njem večino) nekakovostno, bodisi zaradi strokovno neprimernih navodil in sugestij pravnih svetovalcev, bodisi takrat, ko gre za lahka ustavnopravna ali druga pravna vprašanja. Do neke mere razumljivo in vzdržno je, če zahtevnim pravnim vprašanjem niso vselej kos vsi pravniki, ki delujejo v sodnih institucijah. Bolj presenetljivo oziroma še manj razumljivo pa je, če se prevečkrat zatakne že pri lažjih ustavnopravnih vprašanjih. Pojavi se nerazveseljiv problem, ko se zaradi njihove neuspešnosti pri reševanju takšnih vprašanj sodni primeri kopičijo na najvišjih sodnih instancah, torej bodisi na Vrhovnem sodišču ali pa končno na Ustavnem sodišču RS. Tudi zato lahko prihaja do osupljivih sodnih zaostankov, ki spet povzročijo nove kršitve pravic posameznikov in ki se naposled množijo tudi pred nadnacionalnimi institucijami, kot je strasbourško sodišče.

Po drugi strani pa je tudi ta manjša strokovna verodostojnost do določene mere razumljiva glede na nekatere, uvodoma že omenjene značilnosti programa, načina izvajanja in drugih vidikov pravnega študija. Med štiriletnim študijem prava se namreč analitični študij zahtevnih pravnih vprašanj, prizadevanje za izostritev občutka za pravno logiko, argumentiranje in ustavno pravo, za neposredno uporabo ustave in temeljnih pravnih načel pri reševanju konkretnih primerov in študijsko soočanje pravne teorije in prakse, ne pojavlja v primernem obsegu. Obseg in način dela pravnikov, ki npr. opravljajo sodniški poklic, pogosto tudi ni v prid možnostim za ustrezno, oziroma učinkovito dodatno izobraževanje. Sodniški poklic ni med bolje plačanimi in zato privlačnejšimi poklici. Med plačami politikov in javnih funkcionarjev na eni strani ter sodniki na drugi strani, je neutemeljeno in nesprejemljivo nesorazmerje. Tudi z vidika načela delitve oblasti in vladavine prava. Razumljivo je, da se tudi iz teh razlogov pri delu sodišč pojavljajo razlogi za strokovno kritiko. Praviloma pa se ob tem nerazumno pozablja, da je vladavina prava mogoča samo ob obstoju močne sodne veje oblasti.

Seveda se v sodstvu dogajajo tudi primeri, ki niso sprejemljivi in razumljivi. Dogaja se na primer, da je v istem sodnem primeru sodba nekajkrat razveljavljena. Ali da imajo različne sodne instance povsem drugačne strokovne poglede na isto pravno zadevo, vendar jih ne soočijo pri sodniškem razpravljanju. Tudi ni sprejemljivo, kadar se zgodi, da so odgovori, ki jih redna sodišča sicer redko, a včasih vendarle, v sodbah dajejo na lažja ustavnopravna vprašanja, kasneje razveljavljeni ali bistveno spremenjeni s strani ustavnega sodišča. Ni na primer sprejemljivo in razumno, kadar redna sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem, ne poznajo odločb Ustavnega sodišča, ki zadevajo ista ali podobna ustavnopravna vprašanja ali če jim zanje celo ni mar. Upravičeno kritični smo lahko tudi takrat, kadar sodstvo, ki mu ustava nalaga sojenje po ustavi in zakonih, sodi zgolj po zakonih in če zakonske določbe razlaga črkobralsko, nelogično, nesmiselno, neživljenjsko ali golo formalistično. Ne zdi se tudi razumno, če je sodstvo ravnodušno do objavljenih znanstvenih in strokovnih besedil pravnih teoretikov. Ali če so upravni organi pri svojem delu okorni, prepočasni in pretirano formalistični. Ali če se za težka kazniva dejanja in za hude napake pri delu državnih organov in organov z javnimi pooblastili izrekajo opomini in pogojne kazni, hkrati pa se izvaja strog in učinkovit nadzor nad malimi prometnimi ali gradbenimi prekrškarji. Niti ni razumno, če se z nastavljanjem pravnih ali prometnih pasti v smislu omejitev hitrosti, radarskih kontrol, nadzorom nad kolesarji in pešci in podobno, po “črti najmanjšega napora” in inkasantsko polni državni proračun, ki očitno nima prepričljive povezave s politiko preventive. Tudi to se ne zdi sprejemljivo in razumno, če pravni red in sodni sistem omogočata zavlačevanje sodnih postopkov vse do trenutka njihovega zastaranja. Ni sprejemljivo, če določba ustave o Sloveniji, kot socialni državi, ostaja mrtva črka na papirju in se ne uporablja kot eno od učinkovitih in neposredno uporabnih ustavnih načel za presojo pravne sprejemljivosti odločitev ali ravnanj države. Ne zdi se tudi najboljša rešitev, če je odvetniški poklic sistemsko urejen tako, da že sam po sebi lahko zagotovi nesorazmerno dober zaslužek, ki ni neposredno odvisen od metodologije in kakovosti dela. Podobno nesprejemljivo je, če se o pravnih vprašanjih, o katerih ne gre polemizirati, vodijo obsežne, javne, s pozornostjo medijev motivirane in politično spektakularne polemike.

Z vidika pravne države, vladavine prava in zaupanja v pravo tudi ni dobro, če sodniki ne poznajo stališč in odločitev svojih sodniških kolegov v podobnih primerih, ali če pozornosti takšnim odločitvam ne razumejo kot nujni element svojega odločanja. Še slabše pa je, če se pri tem sklicujejo na dogmatično in teoretično neprepričljivo razlikovanje med t.im. formalnimi pravnimi viri in sodbami kot neformalnimi in “nezavezujočimi” pravnimi viri. To, da sodbe sodišč niso obvezni ali zavezujoči pravni vir namreč ne pomeni, da sodnikom ni treba poznati sodb drugih sodišč in sodnikov ali da so do njih lahko ravnodušni. Dejstvo, da sodba ni zavezujoči ali obvezni vir za sprejem druge sodbe pomeni samo to, da sodnik ni vezan na sodbo, ki ga ne prepriča s svojimi argumenti in da mu ni treba biti poslušen morebiti “nespametnim” sodniškim odločitvam. Lahko torej sprejme drugačno, boljšo, pravno pravilnejšo ali pač prepričljivejšo odločitev. Lahko je ustvarjalen in pri tem strokovno odgovoren. Sodniki in sodišča so vendarle zavezani k ustvarjanju enotne sodne prakse, ki je element pravne države in s katero se uresničuje načelo pravne varnosti in predvidljivosti. Končno se prav na ta način zagotavlja “vladavina prava.”

Navedeno je torej zapisano predvsem kot razmišljanje o načinu in o nekaterih pomembnih predpostavkah za zagotovitev pristne vladavine prava in zglednosti slovenske pravne identitete, manj pa kot neposredna kritika obstoječih dejstev in okoliščin. Seznam naštevanja ne bi bil kratek, če bi vanj vključili vse tisto, kar je dobro.

14. Sklepni apel za spremembe