Vprašanje »kritične mase« je še posebej pomembno. Študije, kot je »Pravilo 3,5 %: Kako lahko majhna manjšina spremeni svet« Erice Chenoweth in Marie J. Stephan, kažejo, da za revolucijo ali pomembno spremembo ni potrebnih več kot 3,5 do 5 odstotkov prebivalstva – če le ta delež deluje dovolj odločno. Če to uporabimo za Evropsko unijo in njene posamezne države članice, to pomeni, da lahko že relativno majhna, a radikalizirana manjšina poruši krhko ravnovesje. V času, ko so celotna večja mesta že oblikovala vzporedne družbe (nekatera z območji prepovedi vstopa), to ni več teoretična nevarnost. Betz opozarja na dva potencialno medsebojno krepilna scenarija: na eni strani »umazana vojna« po vzoru latinskoameriškega modela, v kateri je nasilje usmerjeno proti elitam in njihovim institucijam, država pa se odzove s protinapadi. ​​Po drugi strani pa obstajajo urbani etnični konflikti, kot so tisti, ki že dolgo obstajajo v predmestjih Francije in nekaterih švedskih mest – ulični boji, požigi in odkrita sovražnost do policije. Če se kateri od teh scenarijev uresniči, Betz ocenjuje, da obstaja 60-odstotna verjetnost, da bodo temu zgledu sledile tudi druge države. Francija bi lahko postala domino, ki bo podrla vso Evropo. Toda tudi v Združenem kraljestvu in na Irskem so državljani vse bolj siti vsega.

Na znanstveni ravni se o teh scenarijih že dolgo razpravlja interno – vendar si jih skoraj nihče ne upa javno poimenovati s pravim imenom. Strah pred stigmatizacijo je prevelik, narativ politične korektnosti pa je premočan. Toda molk, ki ga vsiljuje sistem, ne spremeni dejstev. Zaupanje v parlamente, vlade in medije v javnomnenjskih anketah redno dosega zgodovinsko nizke ravni.

Demografske projekcije kažejo na hiter upad večinske družbe, medtem ko množično priseljevanje ustvarja nove, razdrobljene manjšinske družbe. Gospodarsko osnovo spodkopavajo inflacija, davčni pritisk in energetske krize. Politična elita pa raje govori o »raznolikosti« in »podnebnih ciljih«, kot pa da bi deaktivirala tiktakajočo družbeno-politično časovno bombo.

Zahrbtnost tega razvoja: medtem ko množice še vedno verjamejo v pravljico o »evropskem mirovnem projektu«, realnost postopoma oblikujejo okoliščine, zaradi katerih so državljanske vojne po mnenju študij konfliktov skoraj neizogibne. Kdor ignorira ta razvoj dogodkov, ne le zavaja samega sebe, ampak ogroža tudi obstoj lastne družbe. Evropa že zdavnaj ni več varna celina. Vprašanje ni, ali se bodo konflikti stopnji, temveč kdaj in kje se bodo začeli.