|
|
Torek, 22. Julij, 2025 ob 16:21:02 |
 |
V tekmi za rešitev planeta pred podnebno katastrofo je svet zamižil na eno oko pred ekološkim kaosom, ki se odvija v čilski puščavi Atacama. Pod njenimi prostranimi slanimi ravnicami se skriva zaklad: litij – ključna surovina za baterije električnih avtomobilov, sončne celice in celotno "zeleno" energetsko revolucijo. Toda za avtohtone skupnosti, ki že generacije živijo na tej suhi zemlji, je cena tega "napredka" neznosna: voda zmanjkuje, ekosistemi umirajo in življenje izginja kot pesek med prsti.
Medtem ko korporacije in vlade slavijo vzpon "čiste energije", se prebivalci Atacame sprašujejo – kdo v resnici plačuje ceno?
Vojne za vodo: "Nekoč je bilo vse zeleno. Zdaj je samo suho."
Za Raquel Celino Rodríguez so bile slane ravnice Atacame nekoč rodovitna oaza. "Živali iz trave ni bilo mogoče videti," se spominja z glasom, polnim žalosti. Danes je zemlja razpokana in nerodovitna, družinsko tradicijo reje ovac pa sta uničili suša in neusmiljena lakota litijeve industrije. Za proizvodnjo tone litija je potrebnih 500.000 galon vode, kar izčrpava podzemne rezervoarje, ki so nastajali tisočletja.
V mestu Peña Sergio Cubillos opazuje, kako se sistem oskrbe z vodo v njegovi skupnosti sesuva, medtem ko cevi zdaj napajajo izhlapne bazene rudarskih podjetij. »Rudarska podjetja so že odvzela milijone kubičnih metrov,« pravi. »Odločitve se sprejemajo v Santiagu – daleč od tistih, ki trpijo.«
Ekocid v rezervatu: »To je starodavna voda – in izginja«
Biologinja Faviola Gonzalez dokumentira posledice v narodnem rezervatu Los Flamencos, kjer so mladi flamingi redki, izginjajoče lagune pa uničujejo celotne prehranjne verige. »Voda tukaj je starodavna,« pojasnjuje. »Če je vzamemo preveč, je ni mogoče nadomestiti.«
Poročilo ameriškega Sveta za obrambo naravnih virov iz leta 2022 je pokazalo, da je tretjina lokalnih rožičev v bližini rudnika SQM že izginila do leta 2013. Vendar, kot pravi Faviola, »električni avtomobili so za Evropejce – toda kradejo našo vodo.«
Zelena laž: Nove tehnologije, stari rop
Rudarski velikani, kot je SQM, zdaj obljubljajo »trajnostne rešitve« – neposredno pridobivanje litija, vračanje vode v naravo. Toda domačini to vidijo kot nevarne poskuse s katastrofalnimi posledicami.
»Atacama je poligon,« opozarja Faviola.
Namestnik direktorja za trajnost pri SQM, Valentín Barrera, trdi, da njihovi pilotni projekti že »vračajo več kot milijon kubičnih metrov vode«, popolna izvedba pa se pričakuje do leta 2031. Toda Sara Plaza, ženska, ki je vse življenje preživela na tem območju, le zmajuje z glavo: »Dali so nam denar, ampak jaz bi dala vse, da bi dobila nazaj vodo, ki smo jo izgubili.«
Vlada v tekmi za dobiček, ljudje se borijo za preživetje
Čilska vlada, ki si želi unovčiti litijevo mrzlico, promovira svojo »Nacionalno strategijo za litij« kot podnebne ukrepe. Toda kot ugotavlja profesorica Karen Smith Stegen: »Domorodne skupnosti ne iščejo služb – iščejo svojo zemljo.«
Daniel Jimenez, svetovalec, ki podpira rudarjenje, njihove proteste zavrača kot »pohlep«: »Gre za denar.«
Vendar Sergio Cubillos odgovarja: »Ne bomo dovolili, da bi Payne zaradi njihovega dobička postal mesto duhov.«
Zelena energija – odrešitev za nekatere, smrt za druge
Usoda Atacame odraža srhljiv vzorec: zelena revolucija se gradi na žrtvenih območjih – krajih, uničenih, da bi se drugi lahko počutili »podnebno prav«. Globalni sever ima ogromen ogljični odtis, vendar Jug plačuje ceno – in to v oprijemljivi izgubi življenj.
»Litij lahko izgine,« zašepeta Sara Plaza, oči se ji solzijo. »In potem? Brez vode, brez pridelkov – samo prah.«
Slane ravnice Čila nosijo grenko sporočilo:
Planeta ne moreš rešiti, če na poti uničuješ ljudi.
|
Komentarji 0Trenutno ni komentarja na na ta članek ... ...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
| Galerija:
| |