| | | |
NEWSEXCHANGE SI | Teza o hazarskem izvoru aškenaskih Judov ...| | | |
|
| Sreda, 11. Junij, 2025 ob 15:13:24 |
  |
Hazari
Eno od arheoloških odkritij iz starodavne trdnjave Sarkel v današnji Rostovski oblasti s hebrejskimi napisi je sprožilo razpravo o izvoru Aškenazov. Teza o hazarskem izvoru aškenaskih Judov temelji na dejstvu, da so hazarski voditelji in morda nekatera njihova plemena konec 8. ali v začetku 9. stoletja sprejeli judovske obrede.
Obseg in resničnost tega prozelitizma ostajata predmet razprav. Nekateri zgodovinarji menijo, da je judovstvo sprejel le del kraljevega dvora in plemstva, drugi pa trdijo, da so se v judovstvo spreobrnili tudi pomembni deli prebivalstva in postali predniki številnih vzhodnoevropskih Judov. Večina zgodovinarjev pa zavrača teorijo o množičnih spreobrnitvah.
Razprava ne govori o nedvomni prisotnosti Judov v Hazariji ali njihovi vlogi v hazarski upravi. Osrednje vprašanje zadeva hazarske spreobrnjence v judovstvo in njihove turško-mongolske zaveznike: njihovo število, njihov status (člani vladajoče družine ali ne) in pomen njihove zapuščine med Judi, ki so živeli v vzhodni Evropi v 19. stoletju.
Zgodovinska polemika
Različni avtorji od druge polovice 19. stoletja naprej namigujejo, da vzhodnoevropski Judje vsaj delno izvirajo od Hazarjev, ki so se med 10. in 12. stoletjem, med ali po propadu Hazarskega cesarstva, preselili na zahod.
Leta 1883 je Ernest Renan v svojem delu » Judovstvo kot rasa in religija « zapisal: »Množična spreobrnjenja v grškem in rimskem obdobju so judovstvu odvzela ves etnološki pomen in pretrgala vse fizične (ne pa tudi duhovne) vezi s Palestino […] Večina Judov v Galiji ali Italiji je produkt teh spreobrnjenj. Kar zadeva Jude v Donavskem bazenu ali južni Rusiji, verjetno izvirajo od Hazarov. V teh regijah živi veliko judovskih prebivalcev, ki z etnološkega vidika verjetno nimajo nobene povezave z izvornimi Judi.«
Leta 1940 francoski zgodovinar Marc Bloch , ki se predstavlja kot Jud po rojstvu, ne po veri, v uvodu svojega dela » Čuden poraz « pravi, da »Jud« označuje » skupino vernikov, nekoč rekrutiranih iz celotnega sredozemskega, turško-hazarskega in slovanskega sveta « .
Pomembno odkritje je tako imenovano Kijevsko pismo iz leta 930, ki ga je napisala judovska hazarska skupnost v Kijevu. Gre za priporočilo (prošnjo) v hebrejščini, napisano v imenu člana te skupnosti. Zgodovinarji menijo, da pismo izvira iz obdobja, ko Hazari niso bili več prevladujoča sila v mestni politiki. Pismo je leta 1962 med preučevanjem dokumentov iz kairske genize odkril Norman Golb z Univerze v Chicagu.
Leta 1943 je izraelski zgodovinar Abraham Polak objavil knjigo o zgodovini Hazarjev in predstavil dve pomembni, čeprav kontroverzni hipotezi: prva govori o nebližnjevzhodnem izvoru večine vzhodnoevropskih Judov, druga pa je, da jidiš izvira iz Krima, ne iz Nemčije, kot se je prej domno.
Leta 1947 so britanski in arabski predstavniki v Združenih narodih uporabili hazarsko hipotezo, da bi preprečili ustanovitev države Izrael, zaradi česar je predsednik Judovske agencije ironično pripomnil: » Presenečen sem, ko odkrijem, da nisem Jud, ampak Hazar .«
Sodobna razprava
Leta 1976 je Arthur Koestler v svoji knjigi Trinajsto pleme populariziral idejo, da Aškenazi izvirajo iz Hazarjev, med široko javnostjo. Njegovo tezo so takoj ovrgli številni zgodovinarji, ki zanjo niso našli nobene znanstvene ali historiografske podlage, zgodovinar Hyam Maccoby pa ga je obtožil rasizma. Britanski zgodovinar Bernard Lewis pravi : » Ta teorija [...] ne temelji na nobenih dokazih. Vsi resni raziskovalci na tem področju, vključno s tistimi iz arabskih držav, kjer se hazarska teorija le redko uporablja zunaj občasnih političnih polemik. «
Teorija je ponovno vzbudila zanimanje z objavo knjige " Kako je bilo ustvarjeno judovsko ljudstvo " izraelskega zgodovinarja Shloma Sanda , ki se s Koestlerjevimi idejami sklicuje na lastno tezo, da je judovska diaspora posledica zaporednih spreobrnjenj.
Hazarska hipoteza , ki občasno hrani protisionistični diskurz, ki spodkopava politični sionizem, tako da mu pripisuje rasistično osnovo, je redno ovržena. Israel Bartal se posmehuje omembi Hazarja v Mikhlalovi enciklopediji (referenčni priročnik za mlade Izraelce v petdesetih letih prejšnjega stoletja) in načinu, kako se uporablja. Drugi to hipotezo kategorično zavračajo in poudarjajo, da jo sprejema le malo zgodovinarjev in da bi povezava s Hazarijo lahko zajemala le majhen del judovskih skupnosti vzhodne Evrope.
Leta 2011 je zgodovinar Moše Gil , strokovnjak za judovsko-muslimanske interakcije, objavil podrobno študijo vseh primarnih arabskih virov, ki omenjajo spreobrnitev Hazarjev v judovstvo. Po Gilovih besedah na podlagi teh virov ni mogoče ugotoviti spreobrnitve Hazarjev v judovstvo. »To se ni nikoli zgodilo,« zaključuje.
To ugotovitev je takoj ovrgel francoski bizantolog Constantin Zuckerman , ki je poudaril, da je Moše Gil nerazložljivo ignoriral pričevanje Ibn al-Fakiha, Perzijca iz 10. stoletja, in neupravičeno zmanjš pomen pričevanja svojega sodobnika Al-Masudija, predvsem pa je preprosto zavrnil vsa neodvisna nearabska pričevanja o spreobrnjenju Hazarov.
Junija 2014 je Shaul Stampfer , profesor na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, objavil 72-stranski članek, v katerem je zaključil, da je spreobrnitev » pomembne skupine Hazarjev pod vodstvom njihovega kralja [...] legenda brez dejanske podlage «. Trdil je, da ni arheoloških dokazov in da po analizi virov, za katere je Constantin Zuckerman obtožil Mosheja Gilo, da jih je zanemaril, ni našel zanesljivih virov, ki bi potrdili spreobrnitev mnogih Hazarjev v judovstvo.
Genetske raziskave
Januarja 2013 je bila v britanski reviji Genome Biology and Evolution objavljena študija Erana Elhaika , genetika z Univerze Johns Hopkins, ki je podprla »hazarsko hipotezo«. Študija je primerjala genome »1287 nepovezanih posameznikov, ki izvirajo iz osmih judovskih populacijskih skupin in 74 nejudov«:
"Sklepamo, da je genom evropskih Judov mozaik starodavnih populacij, vključno z judaiziranimi Hazari, grško-rimskimi Judi, mezopotamskimi in palestinskimi Judi."
Vendar pa je Shaul Stampfer izjavil, da temelji na analizi DNK le dvanajstih aškenaskih Judov iz vzhodne Evrope in da jih zaradi odsotnosti hazarske DNK primerja z DNK Armencev in Gruzijcev.
Študija Kevina Brooka iz leta 2022 se osredotoča na haplogrupe. Ne trdi, kot je trdil Elhaik, da so Hazari sorodni Armencem in Gruzijcem, temveč namiguje, da so bili Hazari turško ljudstvo s poreklom iz Srednje Azije, Volge in Severnega Kavkaza. Brook primerja sodobne aškenaške Jude s srednjeveškimi hazarskimi genetskimi vzorci in vzorci sodobnih populacij. Aškenazi kot celota nimajo veliko turške DNK, imajo pa dve mitohondrijski haplogrupi, N9a3a1b1 in A-a1b3a , ki sta sorodni turškim ljudstvom (Baškirji, Turkmeni).
|
 Komentarji 2
 |
Če trdijo, da so v krvnem sorodstvu, potem geni dokazujejo vse. Vsak član mora biti bolj podoben vsem ostalim znotraj skupine kot komurkoli zunaj te skupine. Kaj se tukaj vzame kot odločilno merilo?
Glede na to, da Judje, črnci, belci in Arabci očitno niso merilo.
Hazari ali ne, je to zame manj pomembna zadeva. Gre bolj za modno spreobrnitev iz ekonomskih in političnih razlogov. Kdorkoli uspe najti dokument o kakšni praprababici, skoči v ring. |
|
|
|
| ID14625 Ivan  11. Jun, 2025 |  |
Torej je res, da je Hazarija obstajala, in potem so seveda obstajali tudi Hazari! Ali so se spreobrnili v judovstvo ali ne, je odvisno od tega, kaj je želel vsak zgodovinar dokazati in katere dokaze je upošteval in katere je izpustil. Predvidevam, da to berejo tisti, ki so v komentarjih ob omembi Hazarije zlili žalitve? |
|
|
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
| |
|
|
| | | |
| |
| |
|
| | | |
|
|
|
|
Mediji
Sreda, 11. Junij, 2025 ob 15:13:24 
292 ogledov, 
2 komentarjev
