Chardin je razvil teorije o »darvinističnem krščanstvu« in uvedel koncepte, kot so:

• Omega točke : Končni cilj evolucije, kjer človeštvo postane transčloveška vrsta.

• Noosfera : Kolektivna zavest človeštva.

• Kvantitativna kompleksnost : Zamen moralnih sprememb s kvantitativnim razvojem, s čimer se odstrani moralna presoja zlobnih dejanj.

Chardin je verjel, da je zlo nujen del evolucije, in je podpiral evgeniko, zagovarjal je "plemenito obliko evgenike" za izboljšanje človeškega genskega sklada, njegove ideje pa so se ujemale z vizijami sira Juliana Huxleyja, vodilnega evgenika in ustanovitelja transhumanizma. Skupaj sta spodbujala prihodnost, v kateri se bo človeštvo združilo s stroji, da bi doseglo kolektivno zavest.

Uvod

Smrt papeža Frančiška, prvega jezuitskega papeža, osvetljuje vpliv jezuitskega reda, ki ga je leta 1534 ustanovil Ignacij Lojolski, na svetovno politiko. Red, ki ga zaznamujeta simbol sonca in monogram IHS (kratica za Jezus v grščini), je znan po svoji tajni strukturi in povezavi z geopolitičnim vojskovanjem, pogosto v službi anglo-beneške oligarhije. Čeprav so jezuiti, kot je Matteo Ricci, prispi k misijam na Kitajskem, je red povezan s temnejšimi operacijami.

Red, organiziran po prostozidarskih ravneh, uporablja Loyolske duhovne vaje za psihološko kondicioniranje, spodbujanje "trupeljske poslušnosti" hierarhiji in odpravljanje občutka osebne odgovornosti. Meditacije prepričujejo vernike, da greh ni njihova krivda, temveč odgovornost poveljnika. Vaje pravijo:

"Ne smem želeti pripadati samemu sebi ... Moram se pustiti voditi in premikati kot kepo voska, ki jo gnetejo, moram se postaviti kot truplo brez volje in razuma, kot majhen križ, ki se brez težav premika z enega mesta na drugega ..."

Meditacija pravila 13 poudarja izgubo moralne presoje:

"Da bi bili v vsem pravilni, moramo belo, ki jo vidim, vedno obravnavati kot črno, če se tako odloči hierarhična Cerkev ..."

Ta doktrina ustvarja dehumanizirane avtomate, uporabne v strukturah, kot so prostozidarstvo, Rhodesov sklad, nacistično poveljstvo, Tavistockov inštitut in Vatikan.

Pronicljivi umi osvetljujejo jezuite

Jezuitski red, znan po svojih subverzivnih operacijah, je bil skozi zgodovino prepoznan kot grožnja republikanskim silam. Friedrich Schiller je v delu Jezuitska vlada Paragvaja (1788) dokumentiral, kako so jezuiti ustvarili hibridno religijo, v kateri so domorodce usposabljali za ubijanje evropskih naseljencev, pri čemer so se predstavljali kot »božji angeli, ki so prišli k ljudem, da bi jih naučili, kako doseči nebesa in umetnosti uničenja Božjega sovražnika« . Antoine Arnauld (1612–1692) je svaril: »Ali želite povzročiti nemire, izzvati revolucijo, povzročiti popolno uničenje svoje države? Pokličite jezuite ... in zgradite veličastne kolidže za te goreče verne može.«

V Kanadi so jezuiti, po besedah ​​zgodovinarja Grahama Lowryja ( How a Nation Was Conquered , 1987), ustvarili sintetične kulte, mešali verovanja domorodcev z Biblijo in spodbujali plemena, kot sta Huroni in Abnaki, k terorističnim napadom na koloniste: »Indijanci, ki so jih vodili jezuitski duhovniki ... so napadli reke Kennebec, Connecticut in Merrimack, na poti pa so pobijali in požigali.« Ameriška revolucija in papeška bula Klemena XIV. (1773) sta začasno oslabila red, ki je svoje delovanje preselil v Rusijo (1773–1815). Papež je izjavil: »Zatiranje je bilo storjeno ... Menil sem, da je to potrebno za cerkev. Če ne bi bilo storjeno, bi to storil zdaj. Toda to zatiranje bo moja smrt,« in bil kmalu zastrupljen.

Markiz de Lafayette je svaril: »Če bodo svoboščine Združenih držav uničene, bo to zaradi prefinjenosti rimskokatoliških jezuitskih duhovnikov, saj so najbolj prebrisani in nevarni sovražniki.« Red je bil oživljen leta 1814 pod Pijem VII., ki je sodeloval z Metternichom in Sveto alianso pri ohranjanju oligarhičnega nadzora nad Evropo, spodbujal anarhizem ali protireakcionarne sile. Samuel F. B. Morse ( Tuje zarote proti svoboščinam Združenih držav , 1835) je jezuite razkril kot »tajno društvo ... prisotni so po vsej vaši družbi. Lahko prevzamejo katero koli obliko ... da dosežejo svoj edini veliki cilj.« John Quincy Adams (1816) jih je imenoval »skupina ljudi, ki si zaslužijo večno prekletstvo «, Fjodor Dostojevski pa jih je opisal kot »rimsko vojsko za zemeljsko suverenost sveta ... to je poželenje po moči, po umazanem zemeljskem dobičku, po prevladi.«

Jezuitska ustava Cecila Rhodesa

Cecil Rhodes je v svoji oporoki iz leta 1877 predlagal, da bi Cerkev Britanskega imperija oblikovali po vzoru »jezuitske ustave«, kar je navdihnilo Fabijansko družbo, da je svoje metode prežemanja kulture, okusa in politike utemeljila na jezuitskih tehnikah. W. T. Stead, Rhodesov ključni nadzornik okrogle mize, je zapisal: »G. Rhodes ... si je želel postati ustanovitelj enega tistih obsežnih polreligioznih, kvazipolitičnih združenj, ki so, tako kot Jezusova družba, igrala tako veliko vlogo v zgodovini sveta ... želel je ustanoviti red kot orodje volje dinastije in medtem ko je živel, je sanjal o tem, da bi bil tako njen cesar kot njen Loyola.«

Rhodes je jezuitom zagotovil velika zemljiška posestva v Južni Afriki in Zimbabveju, kjer so zgradili cerkve, zaradi česar so postali največji lastniki zemljišč v regiji. Jezuitska revija America Magazine je pohvalila sodelovanje katoliške cerkve s kolonialnimi oblastmi: »V začetku 20. stoletja ... je Cecil Rhodes ... povabil cerkve, vključno s katoliško cerkvijo, na svoja novo pridobljena ozemlja. Nato je katoliška cerkev tesno sodelovala s kolonialnimi vladami, zlasti v britanski Afriki.«

Nacisti

Jezuitski red je imel pomemben vpliv na nacistično visoko poveljstvo, saj je oblikoval njihovo organizacijo in disciplino. Hermann Rauschning, nekdanji nacionalsocialistični voditelj v Gdansku, je leta 1939 citiral Hitlerja:

"Veliko sem se naučil od jezuitskega reda ... Do sedaj ni bilo na zemlji ničesar bolj veličastnega kot hierarhična organizacija katoliške cerkve. Velik del te organizacije sem prenesel na svojo stranko ... Ustanovljam red. V mojih 'burgih' reda bomo vzgojili mladino, ki bo pretresla svet ..."

Heinrich Himmler, vodja SS in novih templjarjev, je sledil jezuitski ustavi, Walter Shellenberg pa je potrdil :

"SS je organiziral Heinrich Himmler po načelih jezuitskega reda. Pravila služenja in duhovnih vaj, ki jih je predpisal Ignacij Lojolski, so predstavljala model, ki ga je Heinrich Himmler skrbno poskušal posnemati. Absolutna poslušnost je bila vrhovno pravilo; vsak ukaz je bilo treba izvršiti brez komentarja."

Ironično je, da so nacisti, medtem ko so posnemali jezuitsko disciplino, preganjali nizko rangirane jezuite. Podobno hinavščino je bilo mogoče videti v Argentini med vojaško-fašistično diktaturo, kjer so bili visoko rangirani jezuiti, kot je bil nadškof José María Bergoglio, povezani z mučenjem teologov osvoboditve, kot je dokumentiral Michel Chussodovsky .

Sneg postane črn: primer Tavistock

Londonski inštitut Tavistock je s pomočjo del, kot je Sargentova knjiga Bitka za um (1955), preuč jezuitske tehnike nadzora uma, ki so pomembno vplivale na kulturne vojne zadnjih 70 let. Bertrand Russell, povezan s Tavistockom, je v reviji Scientific Review (1930 in 1931) zapisal :

"Psihologija, kot jo je preuča Družba Jezusova ... Dve smeri ... psihoanaliza in behaviorizem, sta enako primerni v jezuitski praksi. Jezuiti so se za lastno usposabljanje v veliki meri zanašali na behaviorizem, za svojo moč nad spokorniki pa na psihoanalizo."

"Jezuiti so nudili eno vrsto izobrazbe za fante, ki naj bi postali običajni ljudje sveta, in drugo za tiste, ki naj bi postali člani Jezusove družbe. Na podoben način bodo znanstveni vladarji nudili eno vrsto izobrazbe za običajne moške in ženske, in drugo za tiste, ki naj bi postali nosilci znanstvene moči."

Russell, zagovornik totalitarne znanstvene diktature, je v delu Poti do svobode (1918) spodbujal anarhosindikalizem : »[Anarhizem] ostaja ideal, h kateremu bi se morali čim bolj približati ... Sistem, ki smo ga zagovarjali, je oblika cehovskega socializma, morda bolj nagnjen k anarhizmu.« To je služilo kot »droga« za množice, medtem ko je elita ohranila nadzor. V delu Znanost in družba (1953) je predlagal poskuse prepričevanja otrok, da je sneg črn: »Vsakdo bo lahko kogar koli prepričal o čemer koli, če bo pacienta dobil mladega ... Socialni psihologi prihodnosti bodo imeli več razredov šolarjev, na katerih bodo preizkušali različne metode ustvarjanja neomajnega prepričanja, da je sneg črn.« To odraža Loyolovo pravilo v Duhovnih meditacijah : »Da bi imeli prav v vseh stvareh, moramo belo, kar vidim, vedno obravnavati kot črno, če se tako odloči Hierarhična Cerkev.«

Hitler in Tavistock

Po mnenju zgodovinarja dr. Uweja Alschnerja je povezava med Adolfom Hitlerjem, Bertrandom Russellom in jezuiti povezana s Tavistockom, kjer je Hitler bival v letih 1912–1913 z Rudolfom Hessom. Alschner navaja, da Hitlerjev akvarel iz leta 1912, odkrit po drugi svetovni vojni, prikazuje avtoportret na "Clapperjevem mostu" blizu Tavistocka, angleškega mesta, povezanega z družino Russell. Alschner piše: "Tavistock je zgodovinsko pripadal dinastiji Russell, odkar je John Russell, 1. grof Bedfordski, prejel posestvo opatije Tavistock po njenem uničenju pod Henrikom VIII." Tavistock, pobraten s Cellejem v bližini koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen , je bil last dinastije Russell, ki je bila od leta 1714 prek hiše Hanover povezana z britanskim prestolom. Bertrand Russell, evgenik in član Fabijanskega društva, je izhajal iz te družine, njegov dedek John Russell pa je bil predsednik vlade kraljice Viktorije. Fabijanska družba si je prizada spodkopati družbo v smeri "oligarhičnega kolektivizma" , kot jo je George Orwell opisal v filmu 1984.

Jezuiti kot beneški sintetični kult

Zgodovinar Lyndon LaRouche v svoji knjigi Brez omejitev rasti (1983) razkriva, da jezuitski red ni bil primarni vzrok, temveč sintetični kult, ki ga je ustvarila beneška družina Contarini po vzoru obveščnih mrež starodavnega delfskega kulta in Malteškega reda. LaRouche piše: »Red je pravzaprav ustanovila ... beneška družina Contarini v Benetkah ... Ignacij Lojolski ... je bil rekrutiran za vodenje tajne obveščne službe, ki so jo ustvarile Benetke ... po vzoru delfskega kulta ... Jezuitski red je prvotno nastal iz hospitalskega reda sv. Janeza ... pod beneškim nadzorom.« Po zatiranju jezuitov v 18. stoletju se je red preselil v Rusijo in se leta 1815 pod vodstvom beneških Kapodistrij vrnil v Zahodno Evropo, kjer je sodeloval s knezom Metternichom in britansko SIS pri atentatu na Abrahama Lincolna.

Webster Tarpley v delu Beneška zarota (1981) opisuje vlogo Gasparja Contarinija, beneškega oligarha in kardinala, pri ustanovitvi jezuitov: »Ignacij je našel pot v Benetke, kjer je taboril na Trgu svetega Marka ... beneški oligarh Marcantonio Trevisan ... je našel Ignacija, ki je postal njegov gost ... Kardinal [Contarini] je prevzel 'Exercitationes Spirituales' in imenoval Ignacija za svojega osebnega spovednika ... Contarini je osebno posredoval pri papežu ... da bi zagotovil ustanovitev Družbe Jezusove.« Beneški vpliv , ki je bil očiten v državnem udaru, ki je privedel do Britanskega imperija (16. stoletje–1688), kaže, da so bile Benetke središče oligarhičnega nadzora pred Britanijo.

Aristotel kot božja glava jezuitske logike

Jezuitski red je po Loyolovih Duhovnih vajah in konstitucijah spodbujal aristotelovsko logiko, ki je zahta slepo vero v družbene običaje, mehanističnega boga in zavračanje nesmrtne duše, kot Loyola trdi: »V logiki, naravni in moralni filozofiji ter metafiziki je treba slediti Aristotelovemu nauku, tako kot v drugih svobodnih umetnostih.« Temu je nasprotovala platonska šola, ki je gonila renesančni napredek, temelječ na ideji človeštva, ustvarjenega po podobi racionalnega in ljubečega Boga, naravnih zakonih, ki spodbujajo samorazvoj, in konceptu nesmrtne duše. Platonsko tradicijo v Angliji od 16. do 18. stoletja so vodili kardinal Morton, Thomas More, Erazem Rotterdamski, John Milton, Jonathan Swift, Gottfried Leibniz in Daniel Defoe. Za razliko od aristotelovske šole, ki je na um gledala kot na prazno tablo, je platonska šola otrokov um videla kot plamen, ki ga prebujata čudenje in paradoks, z globokimi posledicami za družbeno organizacijo.

Benetke ustvarijo Britanski imperij

Državni udar leta 1688, znan kot Slavna revolucija , so vodili vigovci, "beneška stranka" angleške globoke države, s ciljem vzpostavitve aristokratske republike po vzoru Benetk. Benjamin Disraeli je zapisal: "Glavni cilj vigovskih voditeljev v Angliji ... je bil vzpostaviti visoko aristokratsko republiko po vzoru Benetk ... Dva velika vigovska lorda, Argyle in Somerset ... sta svojo kraljico na smrtni postelji prisilila, da je spremenila svojo službo ... Jurij I. je bil dož; Jurij II. je bil dož ... Jurij III. se je trudil, da ne bi bil dož ... vendar se ni mogel otresti beneške ustave." Razumevanje Britanskega imperija zahteva razumevanje Benetk, ki so bile nadaljevanje rimske oligarhije. Jezuitski red, ustanovljen leta 1534 pod beneškim vplivom, je deloval kot plačanski kult za uresničevanje agende te oligarhične elite.