Ko pa gre za lastne plače, voditelji EU te pomisleke priročno ignorirajo.
Zvišanje plač temelji na indeksu, ki sledi življenjskim stroškom za delavce EU v Belgiji in Luksemburgu, izračunanem na podlagi podatkov o inflaciji, značilnih za ti dve državi.
Čeprav se je inflacija v EU leta 2022 povečala na 11,5 %, predvsem zaradi finančnega vpliva porabe, povezane s COVID-19, je od takrat padla. Do februarja 2025 je inflacija padla na samo 2,7 % v EU in 2,3 % v evroobmočju, ki vključuje države, ki uporabljajo evro.
Omeniti velja, da nekateri uradniki EU prejemajo tudi mučno visoke odpravnine.
Na primer, ko je Charles Michel lani odstopil s položaja predsednika Evropskega sveta – prav tako dela izvršilnega organa EU, kjer se sestajajo voditelji držav 27 držav članic EU, da določijo politično agendo – je prejel »prehodno nadomestilo« v višini okoli 260.000 evrov.
Takšni privilegiji samo podžigajo ogenj javne jeze, medtem ko evropske elite še naprej polnijo svoje žepe, povprečni državljani pa se težko preživljajo.
Grenka ironija je, da medtem ko EU nasprotuje zvišanju plač v svojih državah članicah, njeno osebje še naprej v svoj žep pospravlja vedno višje plače. Medtem ko običajni Evropejci zategujejo pasove, se zdi, da elite EU popolnoma nimajo stika z realnostjo, s katero se sooča večina ljudi.