Ali obstaja sistem, v katerem ni davkov? Na primer prometni davek na blago in storitve, dohodnina, davek na dobiček, davek na karkoli? Seveda ga ni, a ne zato, ker to ni mogoče, ampak zato, ker tega nočejo tisti, ki obvladujejo denar, banke in denarni sistem.

Toda sistem brez davka je teoretično, matematično in fizično mogoč. Vse, kar je potrebno, je, da se ljudje na nekem območju, na primer v državi, strinjajo z uvedbo neobdavčenega sistema. Prvi (in najpomembnejši) predpogoj za dosego tega cilja je sprememba sedanjega bančnega in monetarnega sistema.

V sedanjem sistemu (nobena) država nima svoje banke, iz katere lahko »jemlje in troši denar« za razne in poljubne projekte. Če hoče recimo zgraditi avtocesto, se mora država zadolžiti pri eni od svojih zasebnih bank ali eni od mednarodnih zasebnih bank.

V trenutku, ko se država zadolži pri tej banki, je samoumevno, da je treba ta denar vrniti, z obrestmi. Banka, ki je izdala posojilo, recimo v višini 100 milijonov evrov, nima toliko denarja v svojem trezorju, da bi ga dvignila in ponudila državi. Ne, banka si preprosto izmisli ta denar v trenutku izdaje posojila. Ustvarite ga iz nič – kot bi rekli naši čezatlantski kolegi: »iz zraka«. In obremeniti državo s 100 milijoni dolga.

Država lahko zdaj ta denar vloži v gradnjo avtocest: plača vsem podizvajalcem za ves potreben material in storitve za gradnjo avtoceste. Ko bo avtocesta končana in bodo vsi podjetniki zadovoljni, mora država začeti vračati teh 100 milijonov banki in temu znesku prišteti obresti.

Kako bo država dobila ta denar? No, z davki svojih državljanov, podjetij in vseh družbenih subjektov, ki plačujejo davke na vse in karkoli. Država bo po nekaj letih ali desetletjih odplačala svoj dolg banki, ki ji je dala posojilo, skupaj z vsemi pripadajočimi obrestmi, ki pa lahko v mnogih letih in glede na višino obresti znašajo tudi več kot sama glavnica. Povsem možno je, da bo država tej banki morala vrniti 100 milijonov glavnice in dodatnih 100 milijonov ali več obresti. To se zdi precej vsakdanje in normalno, kajne?

Ampak to ni normalno. Kar pa ni normalno je sledeče in je že bilo napisano v zgornjem tekstu, zato ga bom sedaj izpostavil posebej, da se bo videlo z lune:

Banka, ki je izdala posojilo, recimo v višini 100 milijonov evrov, nima toliko denarja v svojem trezorju, da bi ga dvignila in ponudila državi. Ne, banka si preprosto izmisli ta denar v trenutku izdaje posojila.

Tako delujejo banke v naši bolni družbi. Čeprav je v tem procesu ustvarjanja denarja iz nič zanimiva stvar, kjer se skriva rešitev problema z začetka zgodbe, namreč, ali sploh potrebujemo davke?

Zdaj pa predpostavimo, da ima država svojo banko, nacionalno ali javno banko, ki pa ni privatna banka, ampak, kot že ime pove, resnično prava državna ali javna banka (in ne kot ta lažna "nacionalna" ali "javna" banka, ki jo imajo vse države sveta, vključno z našo državo, Republiko Slovenijo).

Država želi zgraditi avtocesto za 100 milijonov evrov (ali kakšno drugo valuto, lahko kune, če jih še imamo). Namesto da bi si ta denar izposodila pri zasebni banki, ki si bo ta denar izmislila na licu mesta v trenutku podpisa pogodbe med predsednikom vlade in direktorjem banke - si bo ta država izmislila tudi tistih 100 milijonov in jih položila na račun SVOJE prave narodne banke. S tega računa bodo plačana gradbena podjetja, torej vse potrebno blago in storitve za gradnjo avtoceste.

Ko je avtocesta zgrajena, imamo poleg zadovoljnih državljanov, ki so dobili novo avtocesto - državo, ki ni dolžna nikomur, vsaj eni oderuški privatni banki. Na tem računu je bilo nekoč fiktivnih 100 milijonov, zdaj pa jih ni več – ta sredstva so bila porabljena za gradnjo avtoceste.

Država je dokončala projekt izgradnje avtoceste, nikomur ni dolžna niti centa, zato ji ni treba pobirati davkov, iz katerih bo odplačala nekaj glavnice in pripadajočih obresti, državljani pa so ekstra zadovoljni, saj so jim znižali davke za znesek tistega neobstoječega "dolga za gradnjo avtocest".

Če se država zdaj loti druge in tretje in četrte in ... stote gradnje: drugih avtocest, bolnišnic, športnih dvoran, bazenov, hotelov, železnic, predorov, potniških in trgovskih ladij, ... stanovanj za svoje državljane, se izkaže, da bodo ti davki padli na nulo - ker država nikomur ni dolžna in posledično nikomur ni treba vračati "izmišljenega" denarja. In pri bogu, brez obresti. Zaradi tega je institut "davka" nepomemben. Davki in obresti za zdravo delovanje zdrave države, v kateri živimo zdravi državljani, sploh niso potrebni.

Torej, če povzamemo:

V enem primeru imamo državo in banke, ki izdajajo tej državi (v danem trenutku) fiktivni denar v obliki kredita, na katerega so vezane oderuške obresti, ki jih država potem tem bankam vrača s pomočjo davkov državljanov.

V drugem primeru imamo državo, ki si izda (v danem trenutku) fiktiven denar, vendar ne kot posojilo, ampak preprosto kot račun na državnem računu, ki ga ta ista država nato porabi za enega ali več projektov. Ko je račun prazen in projekti izvedeni - konec zgodbe. Tega zneska (ki ga ni več) mu ni treba vrniti nikomur. Znesek na državnem računu je 0 (nič).

Zdaj je država pripravljena na naslednji (javni) projekt ali projekte. Postavlja se vprašanje: "Koliko denarja si torej država lahko izmisli?". Zgornja meja količine fiktivnega denarja je dejansko število prebivalcev zadevne države in njihova sposobnost za proizvodnjo novih dobrin in storitev. Če so vsi prebivalci neke države zaposleni – potem je preprost izračun – koliko blaga in storitev lahko ti prebivalci količinsko in kakovostno proizvedejo v časovni enoti: v dnevu, tednu, mesecu, letu, desetletju, stoletju. Država s 5 milijoni prebivalcev lahko proizvede X blaga in storitev v enem letu. Država z 10 milijoni prebivalcev lahko proizvede dvakrat več, država s 100 milijoni pa 20-krat več.

Brezposelnosti v takšni državi ni. Mogoče so ljudje, ki nočejo delati, leni ljudje, ki ne prispevajo k družbi. A ker se ne ukvarjajo z gradnjo avtocest, bolnišnic, trgovskih ladij, železnic ali tistih stanovanj za državljane – ne bodo prejeli niti centa od teh 100 milijonov oziroma – če rečemo pravilneje – tistih 10, 50 ali 100 milijard evrov, ki si jih lahko »izmisli« država velikosti Slovenije.

Davki so nujni le v nezdravi državi, v kateri živijo (duševno) nezdravi državljani, ki (še vedno) pristajajo na to, da plačujejo nekaj, česar sploh ni treba plačati – in si s tem grenijo življenje. Ker zdrava država z zdravim vodstvom in zdravimi državljani ne potrebuje zasebnih bank in ne potrebuje davkov. Vsaka zdrava država si lahko »izmisli« toliko zdravega denarja, kolikor ga potrebuje. Nič več, nič manj.

P.S.

Kar ste pravkar prebrali, naši cenjeni bralci, predstavlja minimalistični približek – da bi vam pomagali razumeti, kako preproste so pravzaprav stvari v zdravi državi, ki jo vodi zdravo vodstvo in živijo zdravi državljani – ko ni zasebnih bank. Zgornji približek ne pomeni, da v tej državi za državljane ni prostora za druge poklice. Takšna država gotovo potrebuje zdravnike, znanstvenike, inženirje, kulturne in ;;;;; delavce – vso paleto poklicev, ki jih danes poznate. Tudi avtomehaniki, frizerji, čistilci javnih prostorov ali prodajalci v trgovinah. Če pa bi to opisal, bi se stvari po nepotrebnem zapletle in bi se izgubil pomen države brez davkov, brez zasebnih bank in brez obresti.

Ker so zasebne banke vir vseh naših težav. Samo in izključno zasebne banke. Iz enačbe odstranite zasebne banke in dobili boste rajsko državo – ki bi ji lahko rekli tudi rajska republika.