Načrt predvideva mobilizacijo zasebnega kapitala in vključitev Evropske investicijske banke (EIB) v vojaške projekte. To odpira vrata korporacijam, kot sta Rheinmetall ali Thales, da dobiček iz vojne, medtem ko se državljani sprašujejo, ali bodo njihove pokojnine varne.

Je EIB, ki je doslej financirala obnovljive vire energije in infrastrukturo, zdaj postala orodje za subvencioniranje industrije smrti?

Vprašanja, ki si jih mora zastaviti Evropa:

1. Zakaj je fiskalna disciplina opuščena le pri oborožitvi, ne pa tudi pri nujnih socialnih programih?
2. Ali lahko EU pojasni, kako bo 800 milijard evrov za orožje preprečilo stopnjevanje konflikta, namesto da bi ga dodatno podžgalo?
3. Kaj bi lahko dosegli s 150 milijardami evrov, če bi jih vložili v brezplačno izobraževanje, odpravo revščine ali vložili v domače projekte?
4. Kako bodo zasebni vlagatelji in vojaški dobavitelji preprečili uporabo tega načrta za monopolizacijo trga?
5. Kje so dokazi, da "krepitev obrambe" ščiti državljane in ne koristi le politično-vojaškemu establišmentu?

Zadnje vprašanje: Vojna kot maska ​​za korupcijo?

Najpomembnejše vprašanje, ki ga EU noče slišati, je: ali je ta načrt poskus prikrivanja številnih škandalov, ki z vojno histerijo prežijo evropsko elito?

Od »Qatargate« do dvomljivih pogodb s farmacevtskimi velikani med pandemijo, institucije EU krhajo zaupanje. Bo nova "vroča vojna" prikrila škandal, kot je bil tisti, ki je ujel Ursulo von der Leyen med komunikacijo s Pfizerjem ali množično poneverbo sredstev v Evropskem parlamentu?

Ko von der Leyen poziva k »zgodovinski mobilizaciji«, si državljani Evrope zaslužijo odgovore – preden se 800 milijard evrov spremeni v topovski dim in krize prizadenejo še več revnih milijard.

Nepridipravi dobro vedo, kaj delajo in zakaj potiskajo narode Evrope v vojno proti Rusiji.