Protiustavnost zakonodaje, ki jo je Ustavno sodišče RS ugotovilo z odločbo št. U-I-127/01, z dne 12. 2. 2004 (davnega leta 2004 !!), ni odpravljena z ZNB, ZNB-B in ZZdr-2. To očitno izhaja iz vsebine teh predpisov, če jih primerjamo z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS; država z zakonodajo ni zagotovila možnosti učinkovitega pravnega sredstva za odklonitev obveznega cepljenja, niti možnosti za učinkovito uveljavljanje odškodninske odgovornosti države in zdravstvenih ustanov za škodo, ki jo posameznik utrpi zaradi napačnega zdravljenja ali okvar zdravil. V to so – seveda z logično nujnostjo – vključena tudi cepiva. Namesto tega država še naprej vztraja pri ureditvi, po kateri pritožba nima suspenzivnega učinka, pacienti so napoteni k uporabi običajne pravne poti, določene s splošno civilno zakonodajo za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov (KAR JE V IZRECNEM IN NEPOSREDNEM NASPROTJU Z ODLOČBO US), ugovori zoper zdravljenje in cepljenje niso dopustni, če niso medicinsko utemeljeni (ugovori iz vesti, verskega prepričanja ali iz moralnih razlogov so izključeni), o medicinski utemeljitvi odločajo zdravniki, ki jih plačuje isti pravni subjekt, od katerega je mogoče terjati odškodnino, namesto sistemske ureditve tega vprašanja, kot to terja navedena odločba US je uzakonjena PREPOVED za vpis in obiskovanje vrtcev, šol, srednjih šol in fakultet, če posameznik ni bil cepljen, tudi opravljanje določenih poklicev (ZNB-B), hkrati pa je v javnosti že dlje časa znano dejstvo, da si zdravniška skupnost prizadeva za popolno imuniteto, oziroma zakonsko onemogočanje kakršnih koli odškodninskih zahtevkov iz naslova napačnega zdravljenja, škodljivih stranskih učinkov zdravil ali cepiv, ali storjene strokovne napake. Še več, ZNB celo izrecno onemogoča vlaganje tožb in naslova storjene strokovne napake ali uporabe zdravila z napako.

Pobudniki v dobri veri menimo, da nam na to temo (ki neposredno zadeva Zakon o zdravilih) ni treba podrobneje pojasnjevati razlogov o protiustavnosti veljavne zakonodaje – ker, tako upamo, zadošča primer navedene odločbe US iz leta 2004 z ZNB, ZNB-B in ZZdr-2.

Če bi spoštovano Sodišče ocenilo, da je potrebno naše argumente dopolniti, bomo to z veseljem in v najboljši veri tudi storili.

Septembra in oktobra 2020 je parlamentarna stranka SMC v zakonodajno proceduro vložila predlog sprememb Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Pobudnikom ni točno znano, kaj se je dogajalo s tem predlogom v Državnem zboru RS. Znano pa nam je, da je bil po našem prepričanju z medicinskega vidika predlog nesprejemljiv. O tem, da je bil nesprejemljiv tudi z ustavnopravnega vidika, je spisal in javno objavil USTAVNOPRAVNI MEMORANDUM izr. prof. dr. Andraž Teršek.[2] Zakonodajna procedura se je končala s sprejemom ZNB-B. Slednji je uvedel zapoved obveznega cepljenja, prepovedi ob odklonitvi obveznega cepljenja in uzakonil zgolj možnost odklonitve obveznega cepljenja iz »zdravstvenih razlogov.« Pobudniki kot protiustavno ocenjujemo tudi to zakonsko rešitev.

Vlada RS je 3. septembra 2020 »nalezljivo bolezen COVID-19«, sklicujoč se na ZNB in Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje (Uradni list RS, št. 16/99 in 58/17) uvrstila med najhujše bolezni, kot sta kuga in hemoraglična mrzlica po povzročiteljih iz prve (1.) skupine nalezljivih bolezni. To je vlada storila s SKLEPOM št. 00725-34/2020, EVA 2020-2711-0077 (v Uradnem listu označen s številko 2179.), pod katerega je podpisan Janez Janša kot predsednik Vlade RS – četudi je njegovo evidentirano ime Ivan Janez Janša (pod sklepom sicer ni osebnega lastnoročnega podpisa), a sklepamo, da gre za pravo osebo. Ne vemo pa, če je pravno dopustno, da se v pravnem prometu oseba ne legitimira in podpisuje s pravim in celotnim imenom, zato o veljavnosti takšnega podpisovanja ne moremo sklepati.

Kot zdravniki in medicinski raziskovalci pobudniki poudarjamo, da Covid-19 nikakor ne izpolnjuje pogojev, da se to bolezen uvrsti v skupino najbolj nalezljivih in najnevarnejših infekcijskih bolezni, z visoko smrtnostjo. Doslej smo Covid-19, z dopolnitvami starega zakona, uvrščali med »nevarne bolezni,« kar daje možnost vladi, da z ukrepi in v popolni odsotnosti znanstvene utemeljitve krši temeljne človekove pravice in svoboščine, poglablja neenakost in nepravičnost do vseh državljanov in dela nepopravljivo škodo posameznim ranljivim skupinam državljanom, celotni javnosti in državi na splošno (socialno, zdravstveno, gospodarsko, vzgojno izobražno…).

Pobudniki uvodoma menimo, da je primarno vlada s tem kršila ustavno načelo in pravno pravilo zakonitosti, oziroma, kot to razumemo sami, »načelo legalitete.« Vlada je namreč to rešitev uredila s podzakonskim predpisom in ne z zakonom. Prepričani smo, da gre pri klasifikaciji bolezni Covid-19 za tako pomembno vprašanje, da mora biti neposredno in izrecno urejeno v zakonu, ne v podzakonskih aktih, kot so odloki in /celo) sklepi vlade.

Septembra in oktobra 2020 je parlamentarna stranka SMC v zakonodajno proceduro vložila predlog sprememb Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Pobudnikom ni točno znano, kaj se je dogajalo s tem predlogom v Državnem zboru RS. Znano pa nam je, da je bil po našem prepričanju z medicinskega vidika predlog nesprejemljiv. O tem, da je bil nesprejemljiv tudi z ustavnopravnega vidika, je spisal in javno objavil USTAVNOPRAVNI MEMORANDUM izr. prof. dr. Andraž Teršek. Zakonodajna procedura se je končala s sprejemom ZNB-B. Slednji je uvedel zapoved obveznega cepljenja, prepovedi ob odklonitvi obveznega cepljenja in uzakonil zgolj možnost odklonitve obveznega cepljenja iz »zdravstvenih razlogov.« Pobudniki kot protiustavno ocenjujemo tudi to zakonsko rešitev.

Vlada RS je 3. septembra 2020 »nalezljivo bolezen COVID-19«, sklicujoč se na ZNB in Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje (Uradni list RS, št. 16/99 in 58/17) uvrstila med najhujše bolezni, kot sta kuga in hemoraglična mrzlica po povzročiteljih iz prve (1.) skupine nalezljivih bolezni. To je vlada storila s SKLEPOM št. 00725-34/2020, EVA 2020-2711-0077 (v Uradnem listu označen s številko 2179.), pod katerega je podpisan Janez Janša kot predsednik Vlade RS – četudi je njegovo evidentirano ime Ivan Janez Janša (pod sklepom sicer ni osebnega lastnoročnega podpisa), a sklepamo, da gre za pravo osebo. Ne vemo pa, če je pravno dopustno, da se v pravnem prometu oseba ne legitimira in podpisuje s pravim in celotnim imenom, zato o veljavnosti takšnega podpisovanja ne moremo sklepati.

Kot zdravniki in medicinski raziskovalci pobudniki poudarjamo, da Covid-19 nikakor ne izpolnjuje pogojev, da se to bolezen uvrsti v skupino najbolj nalezljivih in najnevarnejših infekcijskih bolezni, z visoko smrtnostjo. Doslej smo Covid-19, z dopolnitvami starega zakona, uvrščali med »nevarne bolezni,« kar daje možnost vladi, da z ukrepi in v popolni odsotnosti znanstvene utemeljitve krši temeljne človekove pravice in svoboščine, poglablja neenakost in nepravičnost do vseh državljanov in dela nepopravljivo škodo posameznim ranljivim skupinam državljanom, celotni javnosti in državi na splošno (socialno, zdravstveno, gospodarsko, vzgojno izobražno…).

Pobudniki uvodoma menimo, da je primarno vlada s tem kršila ustavno načelo in pravno pravilo zakonitosti, oziroma, kot to razumemo sami, »načelo legalitete.« Vlada je namreč to rešitev uredila s podzakonskim predpisom in ne z zakonom. Prepričani smo, da gre pri klasifikaciji bolezni Covid-19 za tako pomembno vprašanje, da mora biti neposredno in izrecno urejeno v zakonu, ne v podzakonskih aktih, kot so odloki in /celo) sklepi vlade.

Neposredna posledica takšne klasifikacije Covid-19, storjene s podzakonskim pravnim aktom, je že od marca neposredna podlaga vseh ukrepov in vseh omejitev temeljnih človekovih in ustavnih pravic, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Zato smo pobudniki prepričani, da vsi ukrepi in vsi posegi v ustavne pravice in svoboščine pomenijo ne samo nezakonito, ampak predvsem protiustavno ravnanje Vlade RS, posledično pa kršitev vseh ustavnih pravic in svoboščin, v katere posegajo uveljavljeni ukrepi, ki jih vlada določa z odloki in sklepi – s podzakonskimi akti.

Zato zatrjujemo kršitev 2. člena Ustave RS in načela »pravne države/vladavine prava«, 8. člena (kršitev mednarodnega prava, tako ESČP, kot Ženevskih konvencij, deklaracij in drugih mednarodnopravnih aktov; resno jemljemo zadnji odstavek Ženevske deklaracije, ki smo mu zaprisegli: “Tudi, če bom prisiljen v to, svojega medicinskega znanja ne bom uporabil za kršenje človekovih pravic in svoboščin!”), 15. člena (človekove pravice in svoboščine se lahko urejajo samo z zakonom), 16. člena (tako ostre, hude in obsežne posege v ustavne pravice in svoboščine, kot jih uvajajo ukrepi Vlade RS, je po Ustavi RS dopustno izvajati le ov razglasitvi »izrednega stanja«, ki pa ni bilo razglašeno – omejitve pa niso samo omejitve, ampak so dejansko PREPOVEDI, to pa je nekaj, kar bi sodilo v izredno stanje, če bi bilo to razglašeno – a poudarjamo, da je bilo prav, da ni bilo razglašeno, ker za to niso bili in niso izpolnjeni pogoji, zatorej niso izpolnjeni niti pogoji za tako hude posege v pravice in svoboščine, kot bi šlo za stvarno utemeljeno in ustavno dopustno razglasitev izrednega stanja), 17. člena (zaradi popolne osredotočenosti države, ustanov in institucij na Covid je v Sloveniji ves čas trajanja ukrepov neposredno ogroženo življenje vseh prebivalcev, in sicer najmanj iz treh razlogov: dostop prebivalcev do zdravstvene oskrbe je bistveno otežen, deloma celo onemogočen; država nima in ne vodi evidence smrti zaradi drugega razloga, smrti s prisotnostjo Covida in smrti zaradi Covida; zaradi bistveno oteženega in pretežno onemogočenega dostopa do zdravnika so v letu 2020 umrli mnogi ljudje, a ker država evidence ni vodila sistematično, natančno, v dobri veri in resnicoljubno, je skoraj nemogoče za nazaj ugotavljati, kdo je umrl zaradi gripe, kdo zaradi bronhitisa, kdo zaradi raka, kdo zaradi levkemije, kdo zaradi respiratornih kroničnih obolenj, koliko je bilo samomorov itd.)[6], 18. člen (toliko mesecev življenja v izrednih družbenih razmerah, s toliko in tako obsežnimi omejitvami človekovih pravic, s stalnim strašenjem ljudi, dopuščanjem in povzročanjem naraščanja osebnih stisk, tesnobe, depresivnih motenj in depresij, apatije… , že omenjenim znatnim oteževanjem ali celo onemogočanjem neposrednega in osebnega dostopa do zdravnika, lečečega, specialista ali psihiatra…, po našem prepričanju pomeni psihično in fizično trpinčenje, nečloveško/nečlovečno in ponižujoče ravnanje oblasti z ljudmi, v tem smislu pa dobesedno mučenje), 19. člena (človek, ki se mu prepove, da bi se usedel v avto in iz Maribora odpeljal vdihavati morski zrak in opazovati valove v Izoli, ali pa, da bi se odpeljal z avtom iz Ankarana v gozdove pod Kamniško-Savinjskimi Alpami ali v hribovje okrog smučišča Golte, ni svobode človek), 23. člena (delo sodišč je znatno oteženo in okrnjeno), seveda 32. člena (prepoved prehajanja mej občin; prepoved prehajanja mej statističnih regij – NATANČNEGA ZEMLJEVIDA, KAKO POTEKAJO, NISMO USPELI NAJTI IN JAVNOSTI TA PODATEK NI ZNAN – in »policijska ura« sta očitno nesorazmerni in nepotrebni, zlasti pa ne nujni omejitvi te svobode; vlada/država do tega trenutka ni predstavila niti ene same strokovne/znanstvene analize, kaj je ta prepoved prispa k soočanju z epidemijo, ali in kako koristna in učinkovita je…

Teh informacij javnost nima na voljo, hkrati pa jih tudi ni mogoče najti niti na spletiščih vlade, ministrstev in NIJZ – vlada in dve osebi, ki javno nastopata v imenu »strokovne skupine«, javnosti niso posredovali niti ene same, metodološko pravilno in natančno izdelane analize/študije o tem vprašanju – zato že od začetka veljave ukrepov velja, da sklicevanje na »stroko« ne pomeni prav nič drugega kot ponavljanje osebnih mnenj posameznikov, ponavljanje istih stavkov tiskovnega predstavnika vlade in dveh zdravnikov – v tem oziru tudi ni izpolnjen pogoj iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-83/20 in U-I-445/20-13, kjer je sodišče jasno in nedvoumno kot pogoj veljavnosti odlokov, sklepov in ukrepov poudarilo njihovo VSEBINSKO IN STVARNO UTEMELJITEV – tudi od te druge odločitve US dalje vlada pač samo objavlja odloke in sklepe v Uradnem listu), 34. člen (takšno ravnanje z ljudmi, ki je očitno, neizpodbitno brez zaveste skepse, vsekakor pomeni krnitev osebnega dostojanstva ljudi in njihove varnosti), 35. člena (z uzakonitvijo obveznega cepljenja, ki vključuje tudi in predvsem cepivo proti Covid-19, pomeni očiten in grob poseg v fizično in moralno integriteto posameznika, pri čemer Vlada RS ni predstavila nobenih zanesljivih in preverjenih znanstvenih študij o zanesljivosti cepiva, o njegovi neškodljivosti in o zanemarljivih stranskih učinkih. To samo »zatrjuje.« Na drugi strani pa obstaja veliko število strokovnih analiz in znanstvenih študij, ali znanstvenih člankov, ki dokazujejo prav nasprotno – a ker dokazno breme v tem primeru ni na pobudnikih, ampak na Vladi RS, nam obsežnega znanstvenega gradiva ni treba navajati. Bomo pa kljub temu v pobudi priložili tudi nekaj znanstvene literature na to temo), 39. člena (zelo očitno je in temu je mogoče nasprotovati le z zavestno in nedobroverno skepso, s sprenevedanjem, da je slovenska javnost ves čas trajanja ukrepov obveščana pristransko, neobjektivno in enostransko: v medijih, zlasti najvplivnejših, kot sto RTV Slovenija, POP TV in Kanal A se – z izjemo nekaterih prispevkov v drugih dveh, zasebnih medijih – , se ves čas pojavljajo samo informacije o tem, kaj počne in misli vlada, ne pa tudi informacij o tem, kaj počnejo, mislijo in prepričano vedo tisti, ki se z ukrepi in delovanjem vlade ne strinjajo: od znanstvenikov/raziskovalcev/učiteljev s področja epidemiologije, mikrobiologije, psihologije, psihoterapije in prava, do pristnih preiskovalnih novinarjev, intelektualcev in kritično misleče javnosti – javnih psov čuvajev. Tudi na družabnih omrežjih se objave, v katerih se bodisi izraža dvom v početje vlade in drugih vlad bodisi dvom v cepivo proti Covidu-19 bodisi dvom v učinkovitost testov – ki so znanstveno dokazano neučinkoviti – bodisi dvom v smiselnost lockdowna bodisi kritika na račun zaprtih vrtcev, šol, gimnazij in fakultet… , hitro odstranijo, odstrani pa jih strežnik, ki ga upravljajo skrbniki. Takšen način oblastnega komuniciranja z javnostjo in delovanja najvplivnejših medijev, pa tudi zunanji nadzor nad vsebino in vrsto informacij, ki se objavijo na družabnih omrežjih, pomeni kršitev pravice do svobode izražanja drugače mislečih – pobudniki smo med njimi -, kritikov, predvsem pa pravica javnosti do celovite in kakovostne obveščenosti: celotni kontekst, ne samo številke in statistika, natančno razlikovanje med umrlimi, umrlimi s prisotnostjo Covida in umrlimi zaradi Covida, splošno zdravstveno stanje populacije, stiska mladih, starejših, bolnih in obnemoglih oseb, znanstvena dognanja, ki trditev vlade ne podpirajo, itd.)[7], pa pravice iz členov 42., 44. (javnost, kritično misleča javnost, poučena javnost in dobroverna javnost je popolnoma izključena iz državne in medijske politike), pa iz členov 49. in 50. (ljudje v večini ne smejo do delovnih mest, podjetja in podjetniki propadajo, samozaposleni v kulturi životarijo, izredni študentje in študentje, ki študirajo na tujih univerzah, ne morejo ne opravljati dela niti jim država ne prizna pravice do denarnega nadomestila – glej PKP5, 6 in 7 – , brezdomce policija globi, namesto, da bi jim država pomagala, otroci s posebnimi potrebami, njihovi starši in skrbniki, pa učitelji, do sklepa in delne odločbe US niso mogli uresničevati svojih ustavnih pravic glede oskrbe, vzgoje in učenja, turizem propada, tudi zimski… Itd., itd. Ob vsem tem pa vlada svoje napovedi in odločitve spreminja dobesedno na dnevni ravni… Več kot očitna pravno nesprejemljiva pravna in socialna politika), seveda prav posebej pravice do zdravja in iz zdravstvenega sistema, člen 51 (iz že omenjenih in očitnih razlogov), pa pravice invalidov, ki jim je ob lockdownu popolnoma onemogočena svoboda gibanja, celo oskrba na domu, ker za to veljajo zelo strogi pogoji, v praksi večinoma neizvedljivi), učinkovito uresničevanje pravic IN dolžnosti iz 53. in 54. člena je dejansko onemogočeno, staršem in otrokom, zlasti so kršene pravice mladoletnih otrok po 56. in 57. členu, tudi dijakov in študentov, ki so, poleg starostnikov in neozdravljivo bolnih, še najbolj na udaru, s tem pa pravice in dolžnosti staršev, ne samo, a zlasti glede šolanja, druženja, vzgoje, socialnih stikov…, pa varstvo dela po 66. členu (iz splošno znanih, očitnih in že omenjenih razlogov), pa pravice iz 70., 72. in 73. člena, ki jih ob prepovedi prehajanja občinskih ali regijskih meja ni mogoče enakopravno uresničevati (14. člen URS), ali sploh uresničevati, seveda tudi 74. člen, saj podjetniki in podjetja iz dneva v dan propadajo, padajo pod bremenom stroškov in odsotnosti dohodkov kot domine.

NAJ SPREGOVORI MEDICINSKA ZNANOST:

Ponovimo poudarek: vse to dogajanje in stanje, vse to početje oblasti in ukrepi, ki jih uvaja, temeljijo na protiustavni, nezakoniti in znanstveno-medicinsko povsem neutemeljeni, dejansko škandalozni uvrstitvi bolezni Covid-19 med najhujše in najbolj nevarne bolezni, kot je opisano zgoraj in bo dopolnjeno v nadaljevanju. Trdimo, da je ugotovitev tega preverljivega in dokazljivega dejstva dovolj, da spodnese pravno podlago za obstoječe družbeno stanje, dogajanje in prakso javne oblasti.

Pobudniki tudi zatrjujemo, da 39. člen ZNB ni sprejemljiv z vidika Ustave RS, saj daje vladi povsem neomejena pooblastil/možnost, da ravna po svoji volji, zato tudi samovoljno in arbitrarno, ker ne ta člen ne katerikoli drugi člen v ZNB v ničemer ne omejuje vlade v tem kontekstu. Da gre za t.im. »podnormirano« določbo 39. člena ZNB in s tem samega ZNB.

Prepričano trdimo, da je to dodatni razlog, ki pravno nemudoma spodnese ustavno sprejemljivost obstoječih in veljavnih ukrepov in politike javne oblasti: vse, kar počne vlada, to pa počne s podzakonskimi akti (prepoveduje, dovoljuje izjeme, globi…itd.), počne na temelju ene same, kratke, suhoparne določbe enega samega člena v enem zakonu, ki pa je napisana tako, da vlada lahko neomejeno počne, karkoli želi. To mora zagotoviti biti zadeva očitne protiustavnosti.

Izmed znanstveno dokazljivih in preverljivih razlogov, ki so del splošnega nauka v medicini, pa poudarjamo zlasti naslednje:

Smrtnost zaradi bolezni Covid-19 je po najnovejših podatkih skupni IFR manj kot 0,2% (opomba 1).

Splošni lockdown, ali zapoved “ostani doma”, zapiranje šol in zapiranje nekaterih gospodarskih dejavnosti nima prav nikakršne koristi pri zajezitvi epidemije. Študij, ki to dokazujejo, je več. Študij, ki bi dokazovale nasprotno, ni. Vlada jih ni predstavila in jih nima! Če pa bi jih imela, a jih nima, študije same po sebi, s politično konotacijo in smotrom, ne morejo v popolnosti izključiti možnosti minimalne dobrobiti teh in tako restriktivnih ukrepov. Tudi, če bi obstajale, ne morejo odtehtati enormne škode, ki so jo po drugi strani povzročili agresivni ukrepi (op. 2).

V Sloveniji izvajamo testiranje za covidno bolezen s PCR testom na način, ki pravilno potrdi le 3% okuženih! 97 ljudi od 100-ih je lažno pozitivnih, zdravih, napačno diagnosticiranih. Vse ukrepe vlada sprejema na osnovi zgrešenih testiranj, ne na osnovi klinično bolnih ljudi. Mi nimamo bolnih ljudi, ampak bolne rezultate laboratorija (to pomeni, da jih je od sto ljudi, ki imajo pozitiven test PCR, le 3 res okuženih z virusom SARS Cov 2 .

To potrjujejo tako znanstvene študije in analize, kot ugotovitve in sporočila za javnost WHO (SZO). Preverljivo na spletišču te nadnacionalne organizacije.

Priporočila o čimprejšnjem mehanskem predihavanju so se izkazala za škodljiva iz dveh vidikov. Prvi je ta, da je smrtnost bolnikov, starih nad 65 let, ki so jih prezgodaj priključili na ventilator, 97,2% Drugi vidik priporočil o zgodnji potrebi po ventilatorjih je upravičil najbolj restriktivne ukrepe, ki so bili sprejeti. Od števila ventilatorjev je bilo odvisno, koliko ljudem bomo v prihajajoči epidemiji lahko pomagali (mi, zdravniki). Terapija se je izkazala za napačno, prav tako zdravljenje z Remdesivirjem kot neučinkovito.

Zdravi ljudje, ki kot “superprenašalci” sejejo virus v svojo okolico, bi bil povsem nova in edinstvena lastnost SARS Cov2 virusa, neznačilna za katerikoli drug doslej znan virus, ki je bila prvič objavljena v kitajskih študijah (6). Mnoge podobne študije iz drugih držav sveta niso uspele potrditi takega prenosa (7,8). Kljub objavi, ki je upošta minimalno možnost prenosa zdravih (t.im. asimptomatskih prenašalcev) na populacijo (9), so najnovejše raziskave na doslej največjem vzorcu tak prenos zanikale (10). Zdravi ljudje niso nevarni za okolico v smislu širjenja epidemije .

Zaprle so se šole – na očitno in povsem napačni predpostavki “superprenašalcev,” v imenu varnosti. Otrokom smo kot družba, nacija, država… naredili največjo škodo. Otroci so v času restrikcij intelektualno, zdravstveno in socialno nazadovali. Študije so to že dokazale. Po priporočilih ECDC ima ukrep zapiranja šol in izolacije otrok tako uničujoč vpliv na njihovo učenje, mentalno in fizično zdravje, da bi moral biti povsem zadnji ukrep pri zajezitvi okužb (12). Zadnja objavljena raziskava, ki je zbrala podatke iz 191 držav v času trajanja epidemije, opisuje, da ni nikakršne povezave med zapiranjem šol in širjenjem epidemije, zato UNICEF poziva vlade, da je odpiranje šol prioriteta, za omejevanje škode, ki je ŽE, morda celo nepovratno, narejena otrokom (13,14).

Splošni lockdown (zdravih) ni bil uporabljen še nikoli v zgodovini, niti v času epidemije Španske gripe. (15,16). Priporočila, da so bolni ostali doma v času epidemije Španske gripe, se zelo razlikuje od trenutnih priporočil. Ker je način karantene zdravih uporabljen prvič v zgodovini infektivnih bolezni, bi bilo nujno sprotno preverjanje vplivov ukrepov in njihovo prilagajanje, kar pa se ne zgodi. Oziroma, se ni zgodilo – niti enkrat samkrat. Ponovimo: ukrepi in omejitve temeljijo na »iz« vlade, ministrov in nekaj posameznikov. Temeljijo na njihovih »izh« in »osebnih mnenjih.« To pa ni zadeva znanstvene analize, študije, percepcije in refleksije!

V času, ko so razglasili pandemijo neslutenih razsežnosti, 21.1.2020, je bilo v svetu izven Kitajske registriranih samo 6 smrtnih žrtev (17,18). Od razglasitve epidemije in pandemije je minilo eno leto. Razen ukrepov se zdaj ponuja možnost cepiva, ki je na dan vloge že v množični uporabi (20.12.2021) po večini Evropskih držav. Od razglasitve prvih 6 smrtnih primerov izven Kitajske, so domnevno razvili cepivo, kar pa je nemogoče, saj klinična testiranja dolgoročnih posledic cepljenja ne morejo dati rezultatov v “kratkem roku.” Izjave predstavnikov zdravniške stroke in politike, da je cepivo preverjeno, v skladu z znanstvenimi zahtevami, da je bilo testirano »na največ osebah do sedaj«, a samo v »kratkem času« (izjavo je bilo mogoče slišati v posebni oddaji Covid na RTV Slovenija, v torek, 19.1.2021), je osupljiv primer zavajanja javnosti in poneumljanja zdravniške stroke. V tej isti oddaji je bila prikazana tudi iz prof. dr. Alojza Ihana: »Ukrepi nimajo nobene zveze z epidemiologijo.«

Cepivo v svoji definiciji zagotavlja, da se imunizira zdravega posameznika z namenom, da zaščiti celotno populacijo pred nalezljivo boleznijo. Pogoj cepiva je torej, da cepljen posameznik ne zboli, ko se sreča s boleznijo, za katero je cepljen in da bolezni cepljen posameznik ne more prenesti na ostale ljudi v populaciji. Cepivo vsebuje viruse ali oslabljene viruse, ki sprožijo obrambne reakcije v organizmu z namenom, da človek ne zboli, ko se sreča z naravnim virusom v prihodnosti (ne zboli) in virusa ne prenese naprej (zaščiti tudi necepljeno populacijo). Trenutno “cepivo” ne ugotavlja, še manj pa zagotavlja obeh postulatov definicije delovanja (19). Cepivo, kot edino zagotovilo zaustavitve virusnega obolenja po ukinitvi ukrepov niti nima zagotovila, da bo uspešno, niti ne poznamo dolgoročnih vplivov na zdravje posameznika. Celo kratkoročne stranske učinke “cepljenja” z mRNA cepivom šele beležimo in proučujemo.

Ob tem nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da virus kot tak ni bil nikoli izoliran in ukvarjanje z njim ni izpolnilo znanstvene zahteve, ki so temeljni nauk in zlato pravilo medicine. Ali drugače, Posebej moteče z medicinsko-znanstvenega vidika je, da za Covid-19 vse do danes niso bili izpolnjeni vsi štirje Kochovi postulati, ki so že skoraj 150 let temelj medicinske mikrobiologije: 1. Patogeni mikroorganizem mora biti prisoten v vseh primerih tipičnih patoloških znakov diagnosticirane bolezni; 2. Patogeni mikroorganizem se lahko izolira iz okuženega gostitelja in se vzgoji v čisti kulturi; 3. Patogeni mikroorganizem vzgojen v čisti kulturi mora ponovno izzvati bolezen, ko je inokuliran v zdrav občutljiv laboratorijski organizem. 4. Patogeni mikroorganizem, ki je ponovno izoliran iz drugega organizma gostitelja mora pokazati vse lastnosti inokuliranega pategena.

Vsak posameznik, ki je tretiran z novim MRNA genskim zdravilom, bi moral biti obveščen o vseh podrobnostih zdravila, ki mu je aplicirano, podpisati bi moral informiran pristanek, a po tem, ko bi imel na voljo vse podrobnosti-informacije (te so po slovenski zakonodaji še vedno poslovna skrivnost – o tem je ob koncu leta 2020 izdala mnenje Informacijska pooblaščenka, ki je označila takšno zakonsko ureditev za pravno povsem nesprejemljivo, po Ustavi, mednarodnem pravu in pravnem redu EU-[9], zato ta pravica pacientov ni zaščitena, je sploh ni mogoče uresničevati, s tem ni mogoče izpolniti pojasnilne dolžnosti zdravnika (Zakon o pacientovih pravicah in medicinska etika in deontologija), učinkov in morebitnih stranskih učinkov na zdravje. Le redki “cepljeni” so podpisali posebej oblikovan obrazec (formalno privolitev v cepljenje), pa še ta uradni dokument je bil ponekod splošen, veljaven za cepiva v splošnem. Ker gre za novo obliko mRNA cepiva, v katerem je delček genetskega zapisa za S protein delčka virusa in ne virus, kot v običajnih cepivih, ne more veljati enak protokol razlage, kot za ostala, preverjena cepiva. Informiran pristanek vsebuje kratko vrstico, v kateri je zapisano, da pacienti razlago o cepivu lahko najdejo na straneh NIJZ. Na straneh NIJZ najdemo zapis, dne 12.1.2021, ko je bilo cepljenje že v polnem teku:

»Cepiva vsebujejo delček genskega zapisa virusa SARS-CoV-2, ki vsebuje zapis za specifičen antigen (npr. beljakovina S, ki jo virus uporablja za vezavo in vstop v človeške celice). Telesne celice nato s pomočjo tega genskega zapisa proizvedejo antigen, ki v telesu izzove imunski odziv. Prednost tega pristopa je relativna enostavnost obsežne proizvodnje cepiva. Številna cepiva te vrste so v pripravi, trenutno pa še nobeno ni v splošni uporabi.

Tudi raziskovalci slovenskega Kemijskega inštituta so z inovativno metodo razvili svoje cepivo, ki je pripravljeno za klinično preizkušanje. Cepivo vsebuje del genetskega zapisa, ki se v človeških celicah prevede v virusne beljakovine, te pa sprožijo protitelesno in celično imunost. Novost slovenskega pristopa temelji na modifikaciji virusnih beljakovin v nanodelce, ki spominjajo na viruse, s čimer so izboljšali odziv imunskega sistema.

Vektorska cepiva: Cepivo vsebuje za človeka nenevaren virus (vektor, npr. adenovirus), ki ne more povzročiti bolezni. vanj vnesejo genski zapis za antigen SARS Cov2 (npr. za beljakovino S). Posledično vektor proizvede antigen, ga izrazi na svoji površini in na ta način pri osebi sproži imunski odziv.

Prednost takšnih cepiv je dobra stimulacija imunskega sistema, kar omogoča močnejšo in dolgotrajnejšo zaščito.«

Kljub temu, da je cepivo, s katerim nas nameravajo cepiti, dejansko mRNA cepivo, se na NIJZ niso niti toliko potrudili, da bi posodobili objavo, ki bi bila bolj verodostojna. Gre za resno proceduralno nepravilnost, ki se v pravni državi niti v času izrednih razmer ne sme zgoditi.[10]

Cepiva iz koščka v laboratoriju ustvarjenega tujega genetskega materiala ne potrebujemo. Otroci, pri katerih je smrtnost zaradi okužbe s SARS Cov2 nič, ne potrebujejo cepiva. Kdor je uspešno prebolel Covid-19 ne potrebuje cepiva, njihov imunski sistem je že dokazal, da virus zna premagati.

Celotna ideja zapiranja države, odvzema temeljnih pravic in svoboščin, ogrožanje zdravja otrok in izničenje civilizacijskih norm demokracije temelji na ignoriranju znanstvenih dejstev.

Prosimo vas, če na osnovi dokazov preprečite nadaljevanje z obstoječo pravno politiko in prakso javne oblasti. Okužbo SARS Cov2 in z njo povezano bolezen Covid-19 je država uvrstila na seznam najnevarnejših infekcijskih bolezni, kar je medicinsko nezaslišano. Prosimo vas, da z upoštevanjem znanstvenih dognanj, preverljivih in dokazanih dejstev, preprečite nadaljevanje ukrepov, ki pomenijo uzakonitev neprimernih ukrepov, kot smo jim priča v zadnjem letu.

Ob tem še poudarjamo, da bi bil med učinkovitimi ukrepi najverjetneje ukrep, o katerem g. Mitja Vilar in dr. Andraž Teršek že od meseca aprila tedensko, tudi dnevno, pošiljata pisma in apele na vlado, ministrstva, vodstva bolnic, DSO-jev, medijem itd., že dlje časa pa tudi dr. Dušan Keber: namestitev sistemov za odvajanje toplega, izdihanega in okuženega ali potencialno okuženega zraka iz zaprtih prostorov. Za zrak je lahko neposredni razlog okužb in njihovega širjenja. In če so najbolj ogrožena in najbolj okužena mesta in populacija bolnice in Domovi za starejše osebe, potem je več kot očitno, da posameznikovo bivanje doma, njegova hoja, tek ali kolesarjenje po javnem prostoru, zlasti v naravi, vožnja z avtomobilom, prehajanje občinskih in statističnih mej itd…, niso v nikakršni povezavi z mesti in osebami, ki so najbolj ogroženi in okuženi. Vsi njuni naslovniki do današnjega dne dejansko ignorirajo njuna prizadevanja. Zato sklenemo, da v tem oziru država očitno in grobo krši svoje pozitivne pravne obveznosti za zaščito ustavnih pravic do življenja, zdravja in zdravega življenjskega okolja vseh prebivalcev RS.

Omeniti gre še tri dejstva, nedvomno so pravno relevantna. Prvič, Jelko Kacin je že meseca maja 2020 ustvaril skrivnost glede ukrepov in odločcev o ukrepih.[11] Nesprejemljivo. Drugič, dr. Beovićeva je sama, osebno izjavila decembra 2020, da se vlada ne posvetuje niti s strokovno skupino.[12] Pravno nesprejemljivo in v nasprotju z zahtevami Ustavnega sodišča RS. Tretjič, minister za notranje zadeve g. Hojs (ki je kategorično odstopil s položaja in še vedno deluje in nastopa kot minister, čeprav je Ustava RS nedvoumno in kristalno jasna in razumljiva, da ministru funkcija preneha tudi z odstopom), je 10 decembra v oddaji Tarča javno izjavil: »Vsakemu, ki danes umre, ali 95 odstotkom tistih, ki danes umrejo, ne glede na to, da umrejo tudi morda za posledico raka, pa so imeli zraven covid, se pripiše, da so umrli zaradi covida.«[13]


A zgodi se nič. Predvsem se ne zgodi takojšnja interna, inšpekcijska in kriminalistična preiskava.

V znanstvenem članku z naslovom “The FDA-approved drug ivermectin inhibits the replication of SARS-CoV-2 in vitro” avtorji pojasnjuje zdravilne učinke zdravila IVERMECTIN. Slovenska javnost zanj verjetno še ni slišala (20).

Izpostaviti, da je to očitno kršene pravice javnosti do obveščenosti, se zdi skoraj banalno.

Četudi, po drugi strani, ni tako zelo banalno. Namreč, s pomočjo poizvedovanj in naslavljanja točno določenih vprašanj javni oblasti, NIJZ in Medicinski fakulteti se je samo po sebi ustvarilo (če bi šlo za filmsko industrijo, bi bilo to samo) zanimivo, a hkrati (ker za vprašanje življenja in smrti, svobode in suženjstva, zdravja in bolezni, normalizacije in katastrofizacije javnega življenja, itd. …) šokantno, osupljivo, neverjetno presečišče: med pravico javnosti do obveščenosti, vsebinsko (stvarne, materialne) utemeljenostjo ukrepov in pravico posameznika v vlogi državljana in pacienta, v sozvočju z dolžnostjo zdravnika kot zdravnika in državljana.

To presečišče pa določa osupljiva, neverjetna, šokantna, alarmantna ugotovitev, da ključni akterji, to pa so Vlada RS, DZ RS, NIJZ in zdravniška skupnost
OD ZAČETKA »EPIDEMIJE« PA VSE DO DANAŠNJEGA DNE SPLOH NE RAZPOLAGAJO S KLJUČNIMI/BISTVENIMI/NAJPOMEMBNEJŠIMI/ ODLOČILNIMI INFORMACIJAMI glede ukrepov!!