| | | |
NEWSEXCHANGE SI | Tiranija koronafobije ...| | | |
|
| Nedelja, 07.Avgust 2022 ob 7:43:08 |
  |
Med pandemijo sem imela dve veliki skrbi, od samega začetka in še kar trajata.
Oboje se nanaša na moj občutek, da je "koronafobija" postala osnova vladne politike v toliko državah, s popolno izgubo perspektive, da je življenje vsakodnevno ravnovesje tveganja.
Prvič, obseg, do katerega je mogoče uspešno prestrašiti prevladujočo večino ljudi v državah z univerzalno pismenostjo, da se odpovejo svojim državljanskim in individualnim svoboščinam, je grozljiv šok. Tam je res grozljiv videoposnetek policije v Melbournu, ki napade majhno mlado žensko – ker ni nosila maske!
Po eni strani je baza dokazov o obsegu in resnosti pandemije Covid-19 presenetljivo majhna v primerjavi z neštetimi drugimi grožnjami našemu zdravju, s katerimi se soočamo vsako leto. Avtomobilov ne prepovedujemo z utemeljitvijo, da vsako življenje šteje in je že ena smrt v prometu preveč izgubljenih življenj. Namesto tega želimo raven udobja za raven tveganja za življenje in okončine.
Po drugi strani pa so bile omejitve, uvedene v vsakodnevno življenje, kot ga poznamo, zelo drakonske in hujše kot kar koli prej, celo med drugo svetovno vojno ali veliko gripo 1918–1919. V sedanjih okoliščinah je argument o odločilnem pomenu svoboščin najbolj zgovoren nekdanji sodnik vrhovnega sodišča ZK Lord Sumption v intervjuju za BBC 31. marca in je bil od takrat večkrat ponovljen.
Toda to je tudi argument, ki ga je Benjamin Franklin, eden izmed ustanovnih očetov Amerike (in torej osumljenec v post-Black Lives Matter in okolju podiranja kipov), navedel že v 18. stoletju: »Tisti, ki bi se odpovedali bistveni svobodi, v da bi kupili malo začasne varnosti, si ne zaslužijo ne svobode ne varnosti.
Vendar pa so dokazi o učinkovitosti drakonskih blokad manj kot prepričljivi. Kot je zaključila ena študija Lancet, "hitro zaprtje meja, popolna zapora in obsežno testiranje niso bili povezani s smrtnimi primeri COVID-19 na milijon ljudi."
Drugič, koronavirus grozi, da bo preplavil zdravje in gospodarstvo številnih držav v razvoju, kjer milijarda ljudi živi v Hobbesovi državi, kjer je življenje "grdo, kruto in kratko". V revnih državah večino smrti povzročijo nalezljive bolezni, ki se prenašajo z vodo, prehranske pomanjkljivosti ter zapleti pri dojenčkih in materah.
Lockdown je ustvaril svojo različico Tukididovega izreka, da močni naredijo, kar lahko, šibki pa trpijo, kot morajo. V državah v razvoju reševanje sredstev za preživetje ni nič manj pomembno kot reševanje življenj. Privilegirani jetsetterji, ki so uvozili virus, lahko uporabljajo zasebne bolnišnice, toda revni, ki imajo malo dostopa do dostojne zdravstvene oskrbe, bodo nesorazmerno uničeni. Bogati nosijo virus, revni nosijo breme, saj ostati doma pomeni odreči se dnevnemu dohodku. Milijoni se "bojijo, da bi nas lahko lakota pokončala pred korona virusom".
Še vedno sem zelo zmeden, kako je bilo toliko ljudi, ki sem jih imel za liberalce, tako popolnoma brezbrižnih do stiske revnih in občasnih delavcev, ki nimajo razkošja dela od doma, niti prihrankov, s katerimi bi lahko poskrbeli za svoje družine, dokler ne bodo spet lahko zaslužile.
Zvezdniki, ki objavljajo videe in selfije dela od doma v razkošnih dvorcih, so nespodobni in odvratni. Glede na moje indijsko ozadje ni presenetljivo, da so name močno vplivale vizualne podobe milijonov delavcev migrantov, ki so dobesedno korakali peš čez tisoče kilometrov in se obupno poskušali vrniti v svoje domače vasi, ko je vse delo usahnilo.
Mnogi so umrli na poti in srce parajoči primer Jamlo Madkam, 12-letne deklice, ki je prehodila 100 km, a umrla zaradi izčrpanosti le 11 km od doma, me vedno znova preganja.
To ne pomeni, da so zahodne države z visokim dohodkom imune na smrtonosne učinke izolacije. Toda resnost vpliva na revne je preprosto brezvestna in težko razumljiva tako intelektualno kot čustveno.
Kaj pa po tej pandemiji? Kaj vas najbolj skrbi?
Moj odgovor na to vprašanje je v odgovoru na prvo vprašanje: dolgoročni vpliv na zdravje, prehranske potrebe, prehransko varnost, duševno dobro počutje ljudi itd. Že od začetka sem bil zaskrbljen zaradi dolgoročnega vpliva karantene v naslednjem desetletju na življenja in preživetje revnih ljudi v revnih državah.
Sprašujem se tudi, da to počnemo vsako leto in ponavljamo neumnosti z vsakoletnimi izbruhi gripe, še posebej, če je sezona slabe gripe. Če ne, zakaj ne? Morda se bo kdo domislil slogana »Življenja gripe so pomembna«. Lahko pa bi vlade preprosto sprejele zakone, ki prepovedujejo, da kdo zboli in umre.
Kako in kdaj se bomo vrnili v »novo normalnost« in kako bo to videti? Globalizacija je podprla blaginjo brez primere ter naraščajoče izobražne in zdravstvene rezultate za milijarde ljudi po vsem svetu, skupaj s temnim podzemljem necivilne družbe. Bo njegovo nezadovoljstvo zdaj izničilo pomembne koristi, ko se svet umika nazaj v okope?
Pandemija prepričljivo dokazuje potrebo po demilitarizaciji zunanje politike in spodbujanju večjega multilateralnega sodelovanja proti resnim grožnjam, ki so globalne narave in zahtevajo globalne rešitve. Kar je moj nekdanji šef, pokojni Kofi Annan, imenoval "težave brez potnih listov", zahteva rešitve brez potnih listov. Namesto tega obstaja tveganje, da se bomo premaknili v nasprotno smer in ponovno ustvarili regionalizirano ravnotežje sistemov moči v različnih žariščih po vsem svetu.
Pandemije so že dolgo opredeljene kot eden od številnih globalnih izzivov, na katere bi moral biti svet vnaprej pripravljen. Pred kratkim je The Wall Street Journal objavil velik raziskovalni članek o neuspehu, kljub številnim opozorilom znanstvenikov. "Smrtonosni koronavirus je bil neizogiben. Zakaj nihče ni bil pripravljen?« sta se vprašala avtorja in povsem upravičeno.
Druga katastrofa, v katero se zdi, da vstopamo v spanju, je jedrska vojna. In ne pozabite, bistvo analogije s hojo v spanju je, da se ljudje, ki hodijo v spanju, tega takrat ne zavedajo. Drugi pereči svetovni izzivi vključujejo naraščajoče neravnovesje in krhkost ekosistemov, izčrpavanje ribjih staležev, negotovost hrane in vode, dezertifikacijo in seveda vrsto drugih bolezni, ki ostajajo največji letni morilci.
Zaključek
Kot zadnja misel, mislim, da je pogosta napaka dajanje prednosti medicini pred vsemi drugimi vidiki. V resnici in vsekakor z vidika nazaj, pa tudi od samega začetka v mojem primeru, bi moralo to vključevati premišljeno oceno tega, kar imenujem "ravnotežje interesov" (moje poglavje v Oxford Handbook of Modern Diplomacy). Vlade morajo upoštevati in uskladiti zdravstveno, socialno, ekonomsko, liberalno-demokratično politiko, politiko človekovih pravic in mednarodno politiko pri oblikovanju integriranega odgovora javne politike na pandemijo.
Epilog
Zgornje je izvleček iz dolgega intervjuja s 3000 besedami, objavljenega v tedenski izdaji argentinskega dnevnika La Nacion 22. avgusta 2020 (v španščini): Hugo Alconada Mon, "Tiranija koronafobije", INTERVJU Z RAMESHOM TAKURJEM Od takrat je Covid mutiral v več različic, množična cepljenja so bila izvedena v številnih državah, naše razumevanje, podatki in znanje pa so se razvijali in rasli. Kljub temu ob ponovnem branju teh dveh pomislekov o tem, kako se odzvati na Covid pred dvema letoma in možnih posledicah za to, kako bo izgledala nova normalnost po Covidu, mislim, da danes ne bi spremenil besede. Priznam, da še vedno ne razumem globalnega izbruha kolektivne panike in histerije, odložitve vseh obstoječih načrtov za obvladovanje pandemije, neuspeha medicinske stroke, da bi spregovorila, in osupljivega spoštovanja javnosti do avtoritarne politike. Avtor Ramesh Thakur za The Browstone Institute
| | |
 Komentarji 0Trenutno ni komentarja na na ta članek ... ...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
|
|
|
|
Galerija:
| |
|
|
| | | |
| |
| |
|
| | | |
|
|
|
|
Nedelja, 07.Avgust 2022 ob 7:43:08 
226 ogledov, 
0 komentarjev
