;;
Danes so šli še korak dlje.

Njihovi mediji so začeli pošiljati vprašanja o moji zaposlitvi na sedež moje službe. Zanima jih, če sta na mojo zaposlitev vplivala moja starša. Kako sem službo dobila. Kaj v službi delam. Kakšno plačo imam.

Službe v Pionirskem domu, instituciji, kjer sem odrasla, delala kot študentka in dijakinja. Službe, ki si je v resnici nisem želela, ker sem želela delati s knjigami. Na založbi. Na JAKu.

Službe v instituciji, ki jo poznam bolje, kot poznam Inštitut 8. marec. Službe, ki je moj drugi dom. Službe, kjer z veseljem visim tudi med vikendi. Imam tudi srečo, da sodelavke in direktorico takšni napadi ne ganejo. Stojijo za mano. Vedo, kdo sem in kako delam.

Scenarij oblasti je jasen. Me osebno napasti. Me očrniti. Mi posredno groziti. Me utišati.

In to te za nekaj minut zlomi. Počutiš se nemočnega. Zdi se ti, da ti vzamejo glas. Veš, da nimajo podlage, da ti karkoli očitajo. Veš pa tudi, da bodo to počeli.

Zjokaš se.

Pokličeš družino.

Jih opozoriš, kaj prihaja.

Potem pa navadno čakaš. Na to, kaj se bo zgodilo. Kje vse bodo udarili. Kaj te čaka.

In čakanje in molk ubija.

Jaz sem se odločila, da že v tej fazi ne bom tiho.

Govorila bom o tem, kaj počnejo in kako.

Spodbujala druge, da storijo enako.

Dovolj je.

In vedno dlje gredo.