Vas zanima, v kakšni državi živim? Vprašajte očeta 20-letnice, ki so ji vbrizgali strup v njene mlade, od življenja kipeče žile, in ji rekli, da zdaj bo pa lahko šla na morje. Vprašajte mamo 19-letnika, ki je bil ves svet pred njim, dokler ga niso zbili na tla in mu razbili glave.
Kaj mislite, da vam bosta odgovorila? Res mislite, da ne bosta sklonila glave, od sramu nad vašimi dejanji, res mislite, da se vam ne bosta potem zazrla direkt v vaše ogabno lažnive oči s pogledom, napetim od najhujše možne bolečine, podobne razkosavanju pri živem telesu. In vi? Boste začutili njuno bolečino, bolečino ranjenega in prevaranega človeka, ki ste ga vi ranili in poškodovali, ali pa mu boste razložili, da je masaker nad njunima otrokoma v dobrobit večine sicer zdravih ljudi, ki pa morajo vendar kljub temu ali pa še bolje ravno zaradi tega dati preobjedenemu bogu, kar je božjega, in perverznemu cesarju, kar je cesarjevega.
Kateri Bog in kateri cesar lahko zahtevata tako žrtev, vas vprašam, in zakaj? Je bila to daritev na oltar zdravega krasnega novega sveta, v kateri ne bo več Katje in Roka (ker njegovo ime očitno ne zasluži, da bi zaokrožilo v javnosti, zato sem ga prekrstil za Roka, naj mi njegovi starši ne zamerijo), v kateri ne bo več njunih mladih sanj? Kako si upate ugasniti mladostno, upapolno življenje in povrhu vsega še reči, da je to statistično utemeljena in povsem običajna ter celo pričakovana kolateralna škoda, s katero zaščitimo cel milijon sicer zdravih ljudi? Ljudje božji, iz katerega planeta ste vi, resnično vas vprašam? Iz mojega ziher ne, na mojem planetu vladata ljubezen in sočutje, na mojem planetu vladata potrpežljivost in razumevanje, na mojem planetu en sam trpeči ali umirajoči človek na nek način pomeni več kot 100 milijard zdravih in srečnih ljudi, na mojem planetu ne tepejo žensk, otrok in starejših, preoblečeni v neprobojne jopiče in s kovinskimi pendreki v rokah, da bi potešili svoje testosterone, nastavljeni od psihopatov, ki so se v vsesplošni zmedi, direkt iz zapora, od koder so pribežali naravnost v parlament, polastili oblasti, ukradli državo in jo pred očmi osuplega ljudstva spremenili v private party.
Ma kaj je z vami, resnično vas vprašam, ljudje božji, če ste božji, pa ne vem, če ste res, kako bi sicer lahko sprejeli tako v nebo vpijoče nesprejemljivo kot nekaj povsem običajnega, ne da bi za hip pomislili, da je nereagiranje že sodelovanje? Strah me je, da moram živeti med takšnimi, kot ste vi, resnično me je strah, ker dobro vem, da sem vaša naslednja žrtev lahko tudi jaz, da ne govorim o svojem zarodu, ki si ga v tem kontekstu niti ne upam izgovoriti, kaj šele, da bi pomislil, da se mu resnično lahko kaj zgodi, bojim se vaše zaslepljenosti in vašega sodelovanja s krvniki nove dobe, preoblečenimi v bele halje, polne farmacevtskih reklamnih sponzorskih našitkov in emblemov, zakrinkanimi v robotske uniforme, popolnoma brezčutnimi, neobčutljivimi za krike prevaranih ljudi, ki jih meljejo pod sabo. In vi meni hočete celo dopovedati, da je to nekaj običajnega, del krasnega novega sveta, ki se že izrisuje pred nami kot kraljestvo neomejenega konzumerizma, v katerem bomo brez najmanjše bolečine, ki bi nam dala vedeti, da smo živi, v imenu lažnega užitka, da prekrije našo ohromljeno zavest, žrtvovali samega sebe na oltar absolutne kontrole nad našimi življenji?
Resnično ste me spravili veliko zadrego, ker ne vem, kako naj razložim preostalemu svetu, kako to, da se na primer ob smrti Katje moja država ni ovila v črno barvo žalovanja, ali v rdečo barvo sramu in kesanja, ki se lahko vsak čas sprevržeta v bes in upor, nič takšnega se namreč ni zgodilo, namesto tega smo v režimskih poročilih poslušali o statistični nujnosti takšnih žrtev, tako kot so denimo Stari Grki žrtvovali mlada lepa dekleta, da so jim njihovi vedno nepotešeni bogovi potem blagovolili nakloniti dovolj vetra za njihova jadra, ko so šli v bitko, namesto tega smo pričeli govoriti, da je "fant zaslužil svojo lekcijo", kot se je izrazil eden od robokopov očitno s piškavimi možgani, in njegove krvnike mirno pustili na svobodi, namesto tega smo samo nemo in nepremično gledali, kako so na tla zbili gospo s cekarjem v eni roki in otrokom v drugi, štirje robokopi ob celi armadi satanistične falange, če jim slučajno ne bi uspelo. In vi ste to samo gledali kot v kakem znanstvenofantastičnem filmu, ne vedoč, da ste tudi sami udeleženi v njem, v krču od strahu, da se ne bi isto zgodilo tudi vam.
Ste si oddahnili, ko ste videli, da žrtev tokrat niste bili vi, ampak vaš sosed, vaš bližnjik, vaš brat, ali pa ste bili sposobni njegovo bolečino sprejeti za svojo? Katero od teh čustev je takrat prevagalo v vašem srcu, ko ste samo nemo spremljali, kako neusmiljeno, na polno, kot se temu reče, tik ob vas pretepajo sočloveka, ne da bi se zmenili za njegovo brezupno moledovanje, naj vendarle že enkrat nehajo? Ste potem, ko ste prišli domov, še lahko razmišljali še o čem drugem, kot o tem, ali pa ste takoj vklopili TV, kjer so vam zavzeto govorili, da je treba pocepiti še toliko in toliko zdravih ljudi, ker je to družbeno odgovorno početje, smrt Katje in poškodovanje Roka pa navrgli kot nujna in neizogibna stranska učinka v državi, kjer je tepež ljudi po ulicah, brizganje po njih z vodnim topom, špricanje s solzivcem direkt v oči okarakterizirano kot vzpostavljanje reda in miru med zavedenim prebivalstvom, ko je to vendarle začutilo, da celotna zgodba niti slučajno ne pije nobene vode. In veste, kako se počutim jaz, ko lahko samo nemočno spremljam smrt Katje in poškodovanje Roka, od solzilca opečene oči, pretepene nič hudega sluteče ljudi, teptanje vseh temeljnih človekovih pravic, vsega človeškega, humanega, čutečega, občutljivega, hrepenečega, kot vi, za ukradenimi sanjami, da ne govorim o vseh prevaranih, oropanih, zapuščenih, izoliranih, ki so v tem času zaradi tega peklenskega globalističnega projekta izgubili bližnje, pa dom in službo, ter navsezadnje veselje do življenja, tako kot ena punca, ki je pred kratkim storila samomor v hiši mojega prijatelja?
Veste, kako se počutim, ne veste?, no, vam bom pa jaz povedal, kako se pučutim, kot kup dreka se počutim, kot strahopetec se počutim, spodsekali so mi ponos, da se še lahko borim zase in za drugega, z močjo ljubezni in sočutja, z močjo argumentov in trezne presoje, z močjo pravice in resnice, pokazali so mi, da jaz kot človek v tem brezdušnem svetu prav nič ne pomenim, še manj kot nič, saj sem samo številka v oceanu v cifre spremenjenih ljudi, ki so navsezadnje samo dobrodošla surovina za filanje raznoraznih statistik, da bi upravičili svoj peklensko skonstruirani prav.
Ne morem več nadaljevati, zmanjkalo mi je črnila, zmanjkalo mi je solz, zmanjkalo mi je besnila, zmanjkalo mi je volje do življenja v svetu, ki so ga pravi bogovi že davno, danes pa očitno nepreklicno zapustili, edino, kar še lahko rečem ob koncu te utesnjujoče izpovedi, ni namenjeno vam, ker si tega ne zaslužite, ampak je posvečeno vsem katjam in rokom, ki ste jim že ali pa jim šele boste uničili življenje: ne bomo se nehali boriti, ker vam hočemo pokazati, da vaša življenja niso bila uničena zaman, saj ste postali živa priča, več kot samo opomin, resnični mučeniki nove dobe, ki hoče postopoma ukiniti vso človeškost, da bi v imenu neskončnega užitka in z najmodernejšo tehnologijo podaljši agonijo življenja, ki je že zdavnaj izgubilo svojo vrednost.
Prebudite se že enkrat, tisti, ki se še niste, dokler ne bo prepozno, za vas in vaše bližnje. Samo to vam še lahko rečem, preden odidem poljubit svoje tri otroke za lahko noč. In jim v mislih rečem, da se bom boril zanje do zadnjega diha, da ne bodo končali kot Katja in Rok. In to seveda mislim smrtno resno.
|
Komentarji 0
Petek, 08.Oktober 2021 ob 6:37:38 
324 ogledov, 
0 komentarjev
