Ostanem zagozden med ljudmi na eni strani in oklepnimi enotami policije na drugi. Umaknem se ob rob ceste in spremljam dogajanje. Tako kot mnogi ostali, ki so šibali iz nakupov, pili kavo v bližnjih lokalih, odhajali iz služb. Pisana druščina, od starejših gospa, videl sem tudi mamico z vozičkom, pa do šolarjev, ki so zmedeno opazovali dogajanje. Običajni mestni popoldanski vrvež je dobil novo dimenzijo.

Neobičajno policijsko konjenico, renčeče policijske pse, glasen policijski helikopter nizko nad mestom, do zob zaščitene in oborožene policijske želvake. Med ograjami in policijskimi kiblami, ki nažigajo svoje sirene. V daljavi vidim, da se približuje še vodni top.

Pizda, iz mirnih protestov je v nekaj minutah nastalo fakin' vojno stanje. Metanje solzivca v hrbte, v mimoidoče, odrivanje vseh po spisku, močan curek vode usmerjen v vsakega, ki je bil tam. Vseeno, ali je protestnik, ali je ata z vrečko iz Hoferja, dijak ki čaka na bus, ki je obstal v zastoju bog ve kje. V centru mesta totalen kaos.

Povsem nepomebno v tem trenutku je kdo je za PCT in kdo ne, kdo je cepljen in kdo ne, kdo podpira katero stranko, ali protestira ali se le ni pravočasno skril.

Janez Janša in njegova klika več ne izbira sredstev. Vseeno mu je za narod. Briga njega ustava, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.

A kar seješ, tudi žanješ. Slovenec dolgo upogiba svoj hrbet. A tudi hrbet enkrat poči. In takrat Slovenec udari. In kogar zadane, tisti se več ne pobere.

Kot je dejal Matija Gubec, vodja kmečkih uporov v srednjem veku - gospoda izgleda velika samo dokler narod kleči.

Matej Špehar