MojSpletnik NOVICE | Konstrukcija judovskega mita – 1. del ...
Konstrukcija judovskega mita – 1. del
Cionizem
Ta članek predstavlja prvi del širše analize, katere cilj je dokazati sionistično goljufijo in mehanizme prepisovanja zgodovine skozi stoletja za upravičevanje sodobne judovske identitete ter trike, ki jih Izrael uporablja z uporabo sodobnih tehnologij in sodobnih političnih instrumentov, da bi upravičil genocid v Gazi, ki se dogaja, ter prihodnjo priključitev celotnega Bližnjega vzhoda s svojim načrtom za "Veliki Izrael".
Izraelska kolonizacija še zdaleč ni zgolj vprašanje ozemeljske legitimnosti, temveč se kaže kot sistematično prizadevanje za ponarejanje zgodovine, ne le regije, temveč tudi zgodovine tega ljudstva, s čimer se izkrivlja kulturna in verska dediščina vsega človeštva.
To je zgodba o mistifikaciji, ki se je začela že zdavnaj in katere izpolnitev je vidna v sedanjosti. Izraelci s skrbno oblikovanimi in vedno znova prepisanimi govori poskušajo vsiliti enodimenzionalno različico svoje zgodovine, kjer bi kontinuiteta bibličnih pripovedi upraviča dejanja prevlade, ki dejansko predstavljajo oblike teritorialne, kulturne in duhovne kolonizacije, ki so prav tako odvratne kot zastarele.
Od ustanovitve Izraela leta 1948 se je vsiljo metodično prepisovanje zgodovine, ki ga je spremljalo izjemno močno ciljanje na uničevanje materialnih ostankov prejšnjih civilizacij, sistematično brisanje kolektivnega spomina avtohtonih ljudstev in strog nadzor nad diskurzom s pravnimi mehanizmi, namenjenimi nevtralizaciji kakršnega koli dvoma o uradni različici zgodovine. Poleg tega se ta strategija nadzora opira na izključno povzdigovanje judovske identitete v dominantno naracijo, pogosto v implicitnem ali celo eksplicitnem nasprotju z drugimi kolektivnimi spomini. Njihova "dolžnost spomina", ki je bila naložena v zvezi s holokavstom, zakoni, kot je Gayssotov zakon, in obtožba antisemitizma ob vsaki najmanjši kritiki ustaljene naracije, aktivno sodelujejo v globaliziranem moralnem izsiljevanju, kjer je vsako intelektualno nestrinjanje takoj diskvalificirano, če ne celo kaznovano.
Vendar ta ideološka zaklenjenost ni omejena le na izzive XXI. stoletja. stoletja. Zakoreninjeno je v dolgem procesu ponarejanja in prepisovanja zgodovine, ki se je začel že dolgo pred ustanovitvijo te nezakonite države, ki jo je ZN večkrat obsodil, in ki vpliva na same temelje verskih, zgodovinskih, identitetnih in teritorialnih narativov. Jasen cilj te poneverbe je redefinirati realnost v skladu z izključno sionistično vizijo sodobnega sveta, pri čemer se ignorirajo zgodovinske, arheološke in teološke resnice, zdaj pa se poskušajo izbrisati tudi avtohtona ljudstva.
Ta prvi članek si zato prizadeva raziskati prve korake te zgodovinske manipulacije, s poudarkom na načinu, kako Izrael z nezakonito okupacijo palestinskih ozemelj, uničevanjem arheoloških najdišč na Bližnjem vzhodu in vzpostavljanjem revizionističnega diskurza postopoma briše sledi tisočletne arabske in sredozemske civilizacije, hkrati pa vsiljuje lažno, a izključno naracijo. To suprematistično dejanje pa se ne nanaša le na izraelsko-palestinski konflikt, temveč se dotika tudi samih temeljev svetovnega kolektivnega spomina.
Ta dekonstrukcija mita o sodobni judovski identiteti ni potrebna le za pošteno razumevanje zgodovinskih dogodkov, temveč tudi za zaustavitev sionističnega genocidnega in imperialističnemu projektu, ki je zaradi nekaznovanosti postal divji in krvav.
Ta projekt je od svojega začetka vzdrž sistem zanikanja in sistematičnega zatiranja kakršne koli opozicije, bodisi diplomatske, medijske ali akademske. Nekaznovanost, ki jo uživa zaradi aktivne korupcije vlad in institucij (glej primer Epstein), odsotnosti resničnega mednarodnega pritiska in nasilne marginalizacije kritičnih glasov, je režimu apartheida omogočila, da je izvajal svojo kolonialno politiko in kršil človekove pravice brez strahu pred posledicami.
Zato je razkrivanje tega mitološkega konstrukta, točka za točko, ključnega pomena za razkritje resnice in omogočanje svetovnemu javnemu mnenju, da se osvobodijo iluzij, ki jih spodbujajo ponarejene pripovedi. Le z razkritjem teh zgodovinskih manipulacij bomo upajmo tlakovali pot do resnične pravice za zatirane ljudi, začenši s Palestinci, in končali to tragedijo, ki se nadaljuje v sokrivdi tišine "mednarodne skupnosti".
Prav tako je treba zdaj jasno povedati, da ta članek nikakor ni antisemitski ali protijudovski napad. Nasprotno, gre za vrnitev k resnici, ki je bila pogosto skrita, pri čemer je treba upoštevati, da so pravi sodobni Semiti, jezikovno, kulturno in zgodovinsko, predvsem Palestinci in arabska ljudstva te regije.
Prvi talci in žrtve teh namernih zlorab so tudi navadni "Judje", ki ne podpirajo sionističnega projekta in si želijo le mirno živeti svoja življenja in vero, kjer koli že so. Cilj torej ni stigmatizirati ne religije ne ljudi, temveč razkriti politični mit, ki je bil skrbno konstruiran skozi stoletja, mit o sodobni judovski identiteti, ki naj bi bila nenehno zakoreninjena v palestinskih tleh. Ta mit, spretno konstruiran skozi stoletja in krepin s sredstvi sodobne sionistične propagande, danes služi za opravičevanje krvavega kolonialnega projekta, ki vodi v genocid nad prebivalci Gaze in izbris sledi veliko bolj kompleksne, raznolike in globoko zakoreninjene zgodovine, in ga je treba razbiti, da bi se svet osvobodil intelektualnega zatiranja, ki traja že predolgo.
Cilj te serije člankov je predvsem dejansko in kritično osvetliti zgodovinske, arheološke in simbolne manipulacije, ki so zgradile lažno legitimnost, politično fikcijo in neupravičeno kolonizacijo, kar bo analizirano in razkrito točko za točko, z dokazi in dejstvi. Ker samo resnica lahko osvobodi zla!
Izrael se na vseh mednarodnih odrih rad predstavlja kot oaza demokracije in modernosti v osrčju "divjega" Bližnjega vzhoda. Ta diskurz, ki so ga tisočkrat prenašali simpatični ali vpleteni mediji, prikriva veliko bolj brutalno resničnost rasističnega režima, ki temelji na izključevanju, okupaciji in zgodovinskem ponarejanju ozemlja. Vendar se za to fasado visokih tehnologij, zagonskih držav in pluralizma izvaja politika ne le ozemeljske, temveč tudi spominske deprivacije. Ne gre le za odvzem zemlje, ampak tudi za uničenje zgodovine tistih, ki so tam živeli že dolgo pred rojstvom sionistične ideologije. Na okupiranih ozemljih in znotraj mednarodno priznanih meja Izraela se palestinska, kanaanska, grška, rimska, bizantinska ali islamska arheološka najdišča zanemarjajo, prikrivajo in celo uničujejo, ne po naključju, temveč namerno. Tu niso uničili le kamnov, temveč stoletja zgodovine, kulture in civilizacije, da bi premagali iluzijo, mitologijo, ki so jo oblikovale generacije propagande in zgodovinskega ponarejanja.
Agresivna kolonizacija, ki se je več kot 80 let izvajala pod pretvezo "varnosti", se ne zadovolji več s postavljanjem betonskih blokov na ukradene hribe. Gre za del širšega projekta simbolnega in resničnega izkoreninjenja, brisanja kamna za kamnom sledi prejšnjih kultur, da bi vsilili eno samo, popolnoma izkrivljeno in lažno različico zgodovine, da bi utrdili sodobni mit o Judih, usklajen z domnevno neprekinjeno biblijsko kontinuiteto, ki bi nato upravičila osvajanje in priključitev. Muzeji, šolski programi, tako imenovana "uradna" izkopavanja služijo tej ekskluzivni naraciji, redki nasprotniki tega monopola pa so utišani, kritični raziskovalci marginalizirani, arabske manjšine pa so reducirane na folkloro ali obtožene "negacionizma". Ne gre za ohranjanje ali obujanje preteklosti, temveč za njeno prepisovanje.
V tem smislu Izrael ni zadovoljen s tem, da je sporen politični projekt, pa naj bo še tako rasističen in suprematističen. Prav tako si prizadeva preusmeriti regionalni in celo svetovni spomin, tako da metodično briše vse, kar nas spominja, da so pred hebrejskim monoteizmom na teh območjih živele cele civilizacije in pustile sledi v glavah ljudi. Torej, ne gre le za brutalno in neupravičeno vojaško okupacijo, temveč predvsem za vojno proti času, proti ljudstvu in proti arheološki resnici. Prevara te kolonizacije, ki se je začela že pred letom 1948, je popolna, kot je bilo zapisano že od prvega stavka Biblije, ki jo je zdaj ovrgel Talmud, ki si prizadeva za politično, zgodovinsko, kulturno in duhovno prevlado. In to se nadaljuje vsak dan pred očmi sveta, ki je zašel v nečloveško zanikanje.
Tako imenovani "zid legitimne obrambe", za katerim se skrivajo Izraelci, je na koncu le fasada, ki skriva veliko temnejšo resničnost režima, ki se hrani s sistematičnim brisanjem sledi civilizacij, ki so obstajale pred kolonialno okupacijo. To je vojna spomina, vojna proti pričam preveč moteče preteklosti, proti sami resnici. Vsako uničeno zgodovinsko najdišče, vsaka vas, ki so jo zravnali izraelski buldožerji, ni zgolj arheološka ali estetska izguba, temveč poskus, da bi za vedno izbrisali zapuščino, ki jo nekateri želijo odstraniti, da bi prikrili svojo stoletno prevaro. Le nemočno lahko opazujemo gnusne metode, ki jih je kolonialni stroj uporabljal v svojem iskanju legitimnosti, ki je ni nikoli imel.
Od ustanovitve države Izrael leta 1948 so bila v konfliktih, bombardiranjih in politikah prenove ozemlja uničena ali hudo poškodovana številna zgodovinska in arheološka najdišča, zlasti tista, povezana z arabskim in krščanskim palestinskim prebivalstvom. Ta uničenja niso omejena le na moderne ali sodobne stavbe, temveč vključujejo tudi starodavna najdišča izjemnega zgodovinskega in kulturnega pomena. In sokriv molk medijev in "varuhov" svetovne dediščine veliko pove o obsegu hinavščine. Tako kot so »napredne« kampanje izbrisale palestinske sledi v starem mestnem jedru Jeruzalema ali Gaze, sta tudi ta uničenja dve dejanji čiste kulturne prevlade. To ni vojna proti ljudstvu, ampak vojna proti njihovi zgodovini. Gre za vojno simbolnega uničenja, čisto in popolno brisanje pričevanja pretekle, a ne pozabljene dobe. In ta vojna se nadaljuje v senci, nevidna za tiste, ki vidijo le tisto, kar želijo videti.
Ta proces uničenja ni omejen na meje Palestine, temveč se širi v spirali kulturnega brisanja, katere veje vplivajo na vsako lokacijo, vsak kamen, vsak artefakt na okupiranem ozemlju. Staro mestno jedro Jeruzalema, njegovo arabsko naselje Al-Maghariba, je bilo že leta 1948 porušeno do tal. Ruševine tisočletne civilizacije so bile žrtvovane na oltarju ekspanzionistične ideologije. V Jaffi je mošeja Al-Nour, biser otomanske arhitekture, izginila v ruševine, izbrisana, kot da arabske prisotnosti v tem tisočletnem mestu nikoli ne bi bilo. Prav tako so bile vasi, kot sta Deir Yassin in Lifta, tragični simboli Nakbe, izbrisane z zemljevida z enako hladnostjo kot uradni akt. Toda v primeru Tel es-Safija, nekdanjega filistejskega Gata, ali v Kumranu, tistega spominskega kraja, kjer je bila napisana pluralna zgodovina Mrtvomorskih zvitkov, izbris napreduje prikrito, skrivajoč se za nenehnimi opravičili "razvoja" ali "varnosti".
Ne slepimo se, ne gre za zaščito znamenitosti ali vrednotenje bogastva, temveč za izkoreninjenje vsega, kar priča o človeški, duhovni ali kulturni prisotnosti pred sionistično invazijo. Metoda je bila izpopolnjena: prisvajanje, reinterpretacija in nato izginotje vsega, kar se ne sklada z nacionalno naracijo. Gre preprosto za namen, da se iz pokrajine, dobesedno in figurativno, izbriše zgodovina korenin sodobnega sveta. Ker je treba za uveljavitev mitologije biblijske kontinuitete v prihodnosti preteklost najprej očistiti, preoblikovati, preoblikovati po podobi dogme. V Kumranu, tako kot drugje, arheologija postane orožje, spomin pa tarča.
Lažna obljuba o "obljubljeni deželi" je le izgovor, ki se zlorablja pred vsemi lucidnimi nasprotniki. Noben resen zgodovinski dokaz ne podpira mita o združenem kraljestvu Davida in Salomona, niti z arheologijo niti z neodvisnimi zgodovinskimi viri, kot bo prikazano v naslednjem članku. Prav tako ne pripovedi o slavnih "jeruzalemijskih templjih". Ta toliko omenjena »vrnitev v obljubljeno deželo«, daleč od tega, da bi temeljila na zgodovinski resnici, je tudi popolna izmišljotina, vzvod za opravičevanje simbolnega uničenja celih kultur pod krinko domnevne zgodovinske reparacije, za katero se, kot bomo dokazali, skriva ozemeljska širitev. Ta kolonialni projekt, v nasprotju z zgodovinskimi in arheološkimi dejstvi, se izkazuje kot predrzen poskus upravičevanja kraje zemlje, uničenja ljudi in uničenja spomina. Gre za očiten rop, prikrit s sijajem modernosti in demokracije.
Poleg tega ta kolonizacija ni le žalitev Palestincev in Arabcev iz regije, temveč tudi kolektivno zanikanje zgodovine celotnega Levanta. Od Baalbeka do Al-Araqiba, čez goro Nebo, Izrael bije vojno proti svetovni dediščini. Uničenje teh starodavnih najdišč, pa naj bodo grška, feničanska ali rimska, očitno ne skrbi nikogar v "mednarodni skupnosti", razen ko gre za mit o starodavni prisotnosti Judov na teh območjih. To ni niti tragedija za arheologe niti vzrok za ogorčenje med zgodovinarjema. Uničenje teh spominov se preprosto ignorira, ker preveč moti prevladujočo ideologijo in uradno zgodovino države, zgrajene na lažni pripovedi.
Medtem ko pokvarjeni Zahod zamiži, zaslepljen s krivdo po holokavstu in geopolitičnimi interesi, je skrajni čas, da razumemo, da ta regija ni zgolj vojna za ozemlje, temveč vojna proti zgodovini človeštva. Vojna proti vsemu, kar predhodi in se upira vsiljevanju toge, pokvarjene naracije, katere namen je zakriti globoke korenine arabske, palestinske in sredozemske civilizacije. Izrael ne želi izbrisati le zemlje, temveč tudi kulturo, jezik, spomin in celotno ljudstvo. In vse v imenu lažne različice zgodovine, bistveno bolj nasilne in uničujoče, kot si mnogi želijo priznati.
Zato je ključnega pomena še enkrat poudariti, da to delo ni namenjeno izpodbijanju obstoja judovskega ljudstva ali zanikanju njihove zgodovine, temveč demistifikaciji konstrukcije sodobne identitete, ki temelji na manipuliranih zgodbah, zgodovinskih ponaredkih in zlonamernih reinterpretacijah. S tem člankom smo šele začeli preiskavo te ogromne manipulacije. Naslednji del te analize se bo podrobneje osredotočil na konstrukcijo mita o sodobni judovski identiteti skozi tri ključne faze: izkoriščanje biblijskih besedil za oblikovanje izvirne pripovedi, od Tore do Talmuda; lažne pripovedi, ustvarjene v nekem trenutku skozi stoletja; in arheološke najdbe, ki so danes legitimizirale to identiteto.
Upam, da nam bo ta pristop omogočil, da podrobno pokažemo, kako je bila ta mitologija skrbno konstruirana, da bi upravičila politični in teritorialni projekt, ki ima le malo skupnega z dejansko zgodovino ljudstev v regiji. In tako povrniti legitimnost pravim "Judom" vsakdanjega življenja, ustaviti izsiljevanje, ki ga sionisti izvajajo nad celim svetom, in predvsem ustaviti genocid nad prebivalci Gaze.
Cionizem
Natisni