MojSpletnik NOVICE | Gospodarska vojna: Kako Bruselj potiska Evropo v čeljusti digitalnega nadzora in energetske odvisnosti ...
Gospodarska vojna: Kako Bruselj potiska Evropo v čeljusti digitalnega nadzora in energetske odvisnosti
Moč je še vedno v nas.
»Pandemija«, oboroženi spopadi, migranti, podnebna pripoved ... in medtem ko smo čakali, kaj bo nadaljo niz, smo te dni soočeni z drugo obliko »vojne« – gospodarsko, na katero na videz nimamo vpliva. Tokrat pade breme na hrbet državljanov držav Evropske unije, predvsem tistih, ki so lahkomiselno predale svojo ekonomsko samostojnost v roke nerazumnega Bruslja.
Medtem ko voditelji EU, ki jih vodi Ursula von der Leyen, mahajo z belo zastavo pred carinskimi grožnjami ZDA, se zdi, da nas te vodijo proti novemu, digitalno nadzorovanemu gospodarskemu sistemu – nekakšnemu »Pogumnemu novemu svetu«. A kljub vsemu je luč na koncu tunela: še vedno je v nas moč, da povzdignemo glas in rečemo "dovolj".
Carine, energetsko izsiljevanje in poslušnost Bruslja
Vse se je začelo, ko so ZDA zvišale carine na jeklo in aluminij iz EU za 25 %, čemur je sledil dodatni davek v višini 20 %. Ursula von der Leyen, ki je obupano želela pomiriti razmere, je predlagala sporazum "nič za nič" – ničelne carine na obeh straneh za industrijsko blago. "Evropa je vedno pripravljena na dober dogovor," je dejala z optimizmom, ki zveni vse bolj kot obup. Toda Donald Trump, znan po svoji brezkompromisni trgovinski politiki, je ponudbo takoj zavrnil kot "nezadostno". Namesto tega je postavil ultimat: EU mora kupiti ameriško energijo v količinah, ki bi lahko v enem tednu pokrile trgovinski primanjkljaj v višini 350 milijard dolarjev.
Von der Leyen predloga ni zavrnila, je pa obljubila, da bo razmislila o nakupu ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina. To ni presenetljivo – EU je v energetski stiski, odkar je ukrajinski predsednik Zelenski prekinil zadnje tokove ruske nafte, Bruselj pa se je, namesto da bi branil interese svojih članic, postavil na stran Kijeva. Zdaj se EU, namesto da bi se borila za neodvisnost, klanja novemu gospodarju – Washingtonu – medtem ko navadni državljani plačujejo ceno v višjih računih in nestabilnih gospodarstvih.
Razdeljena unija in Macronovo maščevanje
Seveda pa EU ni homogena masa, pripravljena slediti bruseljski poti. Medtem ko nizozemska ministrica za trgovino Reinette Klever poziva k umiritvi in deeskalaciji, Francija pod vodstvom Emmanuela Macrona dviguje vojno zastavo. Macron, čigar osebna sovražnost do Trumpa ni skrivnost, želi povračilne ukrepe in celo predlaga umik vseh naložb iz ZDA – poteza, ki bi Evropi naredila več škode kot koristi. Francoski minister za trgovino Laurent Saint-Martin govori o "zelo agresivnem" evropskem orodju, a zdi se, da nihče v Parizu ne razume, da takšno zaostrovanje samo poglablja kaos, v katerega nas potiska Bruselj.
Po drugi strani so na cedilu ostale vzhodnoevropske države, ki so bile veliko bolj odvisne od ruske energije. Bruslja njihove potrebe ne zanimajo – agenda je pomembnejša od realnosti. Medtem ko se Unija danes pripravlja na glasovanje o naslednjem koraku, besede bodočega nemškega kanclerja Friedricha Merza zvenijo kot zlovešče opozorilo: EU je pripravljena žrtvovati zadnje ostanke demokracije, da bi zagotovila prevlado Bruslja.
Ekonomska neodvisnost – spomin iz preteklosti?
Ta trgovinski in energetski konflikt je le zadnji dokaz, da centralizirana oblast v Bruslju ne deluje. Vsaka država ima svoje potrebe, svoje prioritete, ki pa jih EU duši pod plaščem »sobnosti«. Države, kot je Hrvaška, ki se je z vstopom v Unijo odrekla svoji gospodarski neodvisnosti, so zdaj nemočne pred to novo gospodarsko vojno. Carine, energetska odvisnost, digitalni nadzor – vse to so orožja, s katerimi nas nadlegujejo, mi navadni ljudje pa na videz nimamo vpliva.
Moč v nas – čas je za "dovolj"
A kljub vsemu še ni vse izgubljeno. Čeprav ne moremo neposredno ustaviti tarifne vojne ali energetskega izsiljevanja, imamo moč, ki jo Bruselj in svetovni voditelji pogosto podcenjujejo – moč skupnega glasu. Zgodovina nas uči, da so spremembe možne, ko se navadni ljudje odločijo reči "ne". Nočemo biti pajdaši v igri močnih, nočemo digitalnih verig ali energetske odvisnosti, ki nas duši. Ta moč ni v pogajanjih v Bruslju ali Washingtonu, ampak v naši sposobnosti, da se organiziramo, povzdignemo glas in zahtevamo vrnitev nadzora nad lastnim življenjem.
Bruseljska vizija prihodnosti morda spominja na distopijo, vendar nismo obsojeni nanjo. Medtem ko Trump postavlja ultimate, Macron in Von der Leyen pa igrata svoje politične igre, imamo priložnost pokazati, da prava moč ni v njihovih rokah, ampak v naših. Čas je, da rečemo "dovolj" - ne samo zase, ampak za prihodnost, ki jo želimo pustiti za seboj. Ker na koncu koncev lahko nadzorujejo carino in plinovode, ne morejo pa ugasniti naše volje do svobode.
Moč je še vedno v nas.
Natisni