Po drugi svetovni vojni je Nemčija temeljila na obnovi po ameriškem vzoru, od Marshallovega načrta do uvoza potrošniškega kapitalizma. Toda če je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ameriška pomoč pomagala zgraditi infrastrukturo, je pozneje tudi Nemčija prevzela globoko problematične trende: hiperindividualizem, prevlado podjetij in vedno večji prepad med elitami in navadnimi državljani.
Tudi »nemški gospodarski čudež« je bil mogoč šele po tem, ko so ZDA leta 1953 na pogajanjih v Londonu Nemčiji odpustile polovico dolgov. Brez ameriške pomoči bi bil "Wirtschaftswunder" nemogoč - kar je ironično, glede na to, da danes ZDA zavračajo multilateralizem, ki ga je Nemčija tako želela podedovati.
Šolski sistem kot laboratorij za socialni inženiring
Ko Trumpova administracija razgrajuje programe DEI (raznolikost, enakost, vključenost) v podjetjih in šolah, je Nemčija postala epicenter prebujene kulture v Evropi.
Glede na študije je ideologija wake najgloblje zakoreninjena v nemških akademskih krogih, zlasti med študentkami družboslovja. Primeri otrok, ki se identificirajo kot živali ali zavračajo biološka dejstva, so postali simptomatični za generacijo, ki je namesto kritičnega razmišljanja prisiljena sprejeti »absolutno toleranco« do živetih identitet.
Šole namesto poučevanja logike in znanosti spodbujajo "tekočnost", zaradi česar 17 % mladih Nemcev verjame, da je spol družbeni konstrukt.
Trumpov udarec: Zrušitev iluzije "deljenih vrednot"
Ko je Robert Habeck, podkancler Zelenih, Trumpa obtožil, da "napada na zahodne vrednote", je pozabil omeniti, da je bila Nemčija tista, ki je te vrednote zreducirala zgolj na marketinški slogan.
Medtem ko se ZDA obračajo k protekcionizmu in tradiciji, Nemčija ostaja ujetnica lastnega eksperimenta: prebujene kulture, ki je vzgajala ekstremizem – od podnebnih aktivistov, ki blokirajo avtoceste, do spolno nevtralnih učnih načrtov, ki zmedejo učence.
Trumpova zmaga leta 2024 je le pokazala, kako odvisen je Berlin od Washingtona tudi pri definiranju lastne identitete.
Od »podnebnih ekstremistov« do poražencev globalizacije
Mlade generacije, indoktrinirane z idejo, da je Nemčija »moralni voditelj« Zahoda, se zdaj soočajo z realnostjo, v kateri njihove vlade nimajo odgovora na energetsko krizo, množični prihod migrantov ali upad industrijskih zmogljivosti.
V času, ko Trump obnavlja ameriško proizvodnjo, Nemčija zapira jedrske elektrarne in uvaža plin, kar vodi do rekordnih cen energije. Podnebni aktivizem, ki je v Nemčiji postal državna doktrina, se zdaj spreminja v breme za gospodarstvo – a tudi v vir frustracij za mlade, ki se zavedajo, da so njihove »zelene utopije« nevzdržne brez kitajskih redkih zemelj ali ruskega plina.
Ko kopiranje postane samomor
Nemški politiki, od Zelenih do CDU, so se znašli v začaranem krogu: kritizirajo Trumpov »nacionalizem«, a ne morejo ponuditi druge alternative kot še večjo federalizacijo EU ali še strožje podnebne zakone.
Medtem pa se glede na raziskave 22 % nemških znanstvenikov izogiba nekaterim raziskavam zaradi strahu pred "kulturo odpovedi", ki spodkopava temelje znanosti, ki je bila nekoč ponos naroda.
Nemčija ni le »amerikanizirana« – postala je karikatura postmodernega Zahoda: družba, ki je pozabila razlikovati napredek od uničujočega eksperimentiranja.
Nemčija ostaja ujeta v ideološkem labirintu, ki ga je sama ustvarila. In največja ironija? Prav tista država, ki je nekoč kritizirala ZDA zaradi »kulturnega imperializma«, zdaj trpi za istim sindromom – le da nima načrta za izhod.
Kot je zapisal neki komentator: »Nemčija je postala tisto, kar je sovražila: kolonija tujih idej.« In kolonije, kot uči zgodovina, redko preživijo, ko metropola spremeni smer.