Delodajalec jim namreč preprečuje prosti dostop do svojega delovnega mesta in jim hkrati odreka pravico do dela. Da bi zadeva bila še bolj zanimiva, so omenjeni trije fantje pristali pred vrati podjetja le zato, ker so ščitili svoje pravice, ki jim jih med ostalimi zagotavlja tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov.

To kar spremljamo te dneve, nima prav nobene zveze s kršenjem katerihkoli pravil ali delovnih obveznosti ampak gre za čisto manifestacijo moči, ki jo delodajalec izvaja preko svojih slinavih direktorčkov iz Ljubljane.

Nič več ne gre samo za Danijela, Marjana in Jakoba ampak za poskus ustrahovanja, ki ga je bil celoten kolektiv nazadnje deležen dan pred mojim obiskom. Če je do obiska enega od direktorjev iz Ljubljane atmosfera v kolektivu bila še kolikor toliko vzdržna, pa se zdi, da od takrat naprej v delavnicah vre in prav lahko se bi zgodilo, da se še kdo od zaposlenih "preseli" na portirnico, čisto zaradi solidarnosti z omenjenimi tremi fanti.

Marsikaj sem slišal, kar me vodi k zaključku, da si bodo Slovenske železnice pri fantih opekle prste. Pritisk nanje se namreč stopnjuje in v ponedeljek so povabljeni na Disciplinski postopek v Ljubljano.

Mislim, da se delodajalec niti ne zaveda, da je naletel na nekoga, ki je zvest svojim prepričanjem in načelom, ki je trden kot granit in ki ga bo tudi v trenutku, ko mu grozi z odpovedjo del. razmerja, uporniško gledal v oči.

Kot pravijo fantje:" Nismo tega načrtovali. Zgodilo se je povsem spontano, ker smo vsak zase le poskušali ščititi svoje ustavne in zakonske pravice. Ne zato, da bi nagajali ali škodovali podjetju, ne zato, da bi kogarkoli poskušali diskreditirati ampak zato, ker preprosto obstaja meja, ki je nima pravice nihče prestopiti, zato, KER JE TAKO PRAV!"

Moje srečanje z Danijelom, Martinom in Jakobom se je začelo v bistvu na dan, ko sem slišal za krivico, ki se jim je zgodila. Njihovo stisko sem čutil enako močno kot oni sami. Kajti to, v kar se je vse skupaj spremenilo nima več povezave zgolj z neizpolnjevanjem zahteve, da se izkažejo z izpolnjevanjem PCT pogojev ( ki jih mimogrede izpolnjujejo ) ampak je povezano s šikano in mobbingom na del. mestu, čemur smo lahko priče ta trenutek povsod po Sloveniji.

Najbolj gnilo, strahopetno in sebično trenutno sili na dan v sleherni organizaciji, podjetju in kolektivu v Sloveniji. To so tiste sorte ljudje, ki so vas v prepadni steni brez občutka sramu sposobni poriniti čez rob, da padete v globino, samo zato, ker se jim je polica morda zdela premajhna za dva, samo zato, da bi oni preživeli, obstali.

In takšnih je ogromno po Sloveniji. Kot po pravilu zasedajo vodilna mesta, ki so si jih "prigarali" s hojo čez trupla in lizanjem riti nadrejenim. V Sloveniji je delež takšnih ljudi tako velik, da ne moremo več govoriti o rakavi tvorbi ampak o metastazah, ki so se zažrle skoraj v vsako poro našega življenja.

Toda ljudje svetlobe smo močnejši od njih. Kot da bi slišal glas fantov v daljavi in začutil njihovo stisko, sem se včeraj v sekundi odločil, da jih obiščem. Zdelo se mi je kot da grem na obisk k starim dobrim prijateljem, s katerimi sem delil dobro in zlo, katerih nisem videl že vrsto let.

In ko sem stopil končno pred njih in se jim predstavil, sem začutil, da sem doma. Da, bile so tudi solze v očeh. Na njihovi strani od ganjenosti, da sem iz Ptuja prišel samo zaradi njih, v mojih zato, ker sem videl, kaj jim to pomeni.

Preživeli smo skupaj nekaj prelepih ur, dovolj, da sem bil tudi priča, kako nesposobne delodajalce imajo, ki se jih bodo poskušali rešiti s ponarejanjem službenih aktov.

Toda fantov kakor da to vse skupaj sploh ni več skrbelo. Bili so odprti za vstop svetlobe in življenjske energije v njihova telesa, na njihovih obrazih je ležal spokoj in hudomušen nasmeh.

Ni me strah za njih. So preprosti, resnicoljubni in srčni fantje. Kar je še bolj pomembno - NISO SAMI. Vsak dan jih obiskujejo različni posamezniki, ki prihajajo od blizu in daleč.

Domačini jim prinašajo hrano in jim s svojo navzočnostjo sporočajo, da držijo z njimi, da jih podpirajo, da čutijo enako. Vsem vam, dragi ljudje hvala, ker ste.

Karkoli se v bodočnosti že zgodilo, so zmagovalci že danes. Verjamem v njihovo zmago, če ne prej, pa na Delovnem sodišču. Resnica in pravica namreč hodita z roko v roki. In menim, da se tega zaveda tudi delodajalec. Zaradi lastne arogance in vzvišenosti se je zapletel v nekaj, kjer obupno išče rešitev, a se hkrati zaveda, da ne bo pobegnil zasluženi kazni.

In to je priložnost, da se tudi mi ostali državljani predvsem pa davkoplačci vprašamo:" Do kdaj bomo še mirno prenašali nesmotrno potrošnjo davkoplačskega denarja?" Ali bo generalni direktor Mes poiskal med vodstvenim kadrom glavnega krivca za to sramoto in ga nemudoma odpustil ali pa bo moral prevzeti sam odgovornost in odstopiti.

Čeprav se Danijel, Marjan in Jakob borijo le za svoje pravice, se zdi, da se niti ne zavedajo, da so tam na mostu pred portirnico podjetja sprožili nekaj, kar je večje od njih ali slehernega posameznika.

Slovenski narod se je začel prebujati in zavedati, da se v resnici sploh ne gre za njihovo dobrobit ali skrb za zdravje ampak za poskus ustvarjanja diktature s stalnim ustrahovanjem in pobijanjem ljudi.

Prav zato se majhen most vedno bolj spreminja v utrdbo, v branik svobode slehernega državljana Slovenije. Ne gre več samo za 3 pogumne fante ampak za celoten narod.

Danijel, Marjan in Jakob - hvala za vašo pogumno držo, za neupogljivi duh, za primer, kako se boriti zase in za druge. Hvala, da ste mi dali možnost, da vas spoznam, da z vami preživim nekaj nepozabnih uric, za vašo pripravljenost, da z mano kljub stiski in negotovosti delite tudi hrano.

Hvala za čast, da sem lahko vaš prijatelj. Moja vrata so vedno odprta za vas, moj telefon vedno dosegljiv. Kadarkoli boste potrebovali pomoč, verjamem, da me boste poklicali. Stopajte še naprej drzno in pogumno. In ne pozabite mi sporočiti, za koliko vam bodo zvišali plače, da se vrnete na delo!

SAMO ZATO, KER JE TAKO PRAV!